Povratek k Viktorijinim slapovom

Pri Viktorijinih slapovih nama je bilo prejšnji teden tako ‘luštno’, da sva se morala vrniti. Jasno, konec koncev je mestece, ki je poimenovano po bližnjih slapovih tudi prestolnica Zimbabvijskega turizma. Sva pa tokrat torej obiskala Zimbabvijsko stran slapov, ki nudi pogled na 75% slapov, medtem ko se iz Zambije vidi le 25%, kar je še dodaten razlog, da sva v Zimbabveju izbrala to destinacijo. Navsezadnje si je treba največje slapove na svetu dodobra ogledati. 😉

Obisk se je začel odlično. Imela sva to srečo, da so nama v znak podpore projektu ponudili prenočišče v čudovitem lodge-u, ki stoji na robu narodnega parka Zambezi. Na prostornem urejenem dvorišču naju je pričakal roj razigranih opic, ki so si radovedno ogledovale najino vrečo in žepe v upanju, da kje skrivava kakšen košček hrane. Pri vhodu pa širom nasmejan obraz, ki nama je s tistim pozitivnim afriškim temperamentom zaželel dobrodošlico. Ko te ne nekdo pričaka s tolikšno mero dobre volje, se pač ne moreš počutiti nezaželeno.

V sobi sva iz balkona zagledala narodni park, nad njim pa malo morje ptičev, ki so okupirali vse do zadnjega kotička neba. Še nikoli nisva videla toliko ptic. Pohitela sva nazaj mimo recepcije, restavracije in bazenov s pogledom na park, dol po stopnicah, kjer se je zbirala skupina turistov. Zbrali smo se, da se udeležimo predavanja o jastrebih. Gospod, ki je vodil predavanje je prinesel velik hladilen zaboj in nas popeljal za ograjo lodge-a, na kateri je pribito veliko opozorilo, naj je nikar ne prečkamo, saj so divje živali nepredvidljive in včasih skrajno nevarne. Pridno smo v četici za gospodom odkorakali do koščka neporaščene zemlje, nad katero so krožile lačne ptice – tiste, ki sva jih zagledala že z balkona. “Že čakajo,” se je nasmehnil naš učitelj in razložil, da so si ptice po položaju sonca zapomnile, kdaj točno bodo na tem mestu vsak dan dobile malico. Po tleh je raztresel surovo meso, se umaknil in ptice so se zagnale. “Dobrodošli v restavraciji za jastrebe!” je ponosno naznanil. V kratki predstavitvi programa je razložil, da so jastrebi že od nekdaj skrivoma človekovi najboljši prijatelji, saj nas obvarujejo pred boleznimi iz divjine, s katerimi bi gotovo prišli v stik, če ne bi ravno ti prijatelji pojedli okuženo meso. Poleg tega so jastrebi tudi zavezniki živali, saj se pri vsakem krivolovu poženejo na kraj zločina in tako na krivolovce opozorijo stražarje parka. V zadnjih letih pa število teh pomembnih členov ekosistema drastično upada. V upanju, da zaščitijo ogrožene živali so se domislili programa ‘vulture culture’, v sklopu katerega iz vseh hotelskih restavracij poberejo surovo meso, ki več ni uporabno za ljudi (za jastrebe pa) in jim ga vsakodnevno postrežejo, ob tem pa ljudi opozarjajo na pomembnost teh živali in jih pozivajo naj širijo to informacijo naprej. Program se nama je vsekakor zdel plemenit in sva ga u veseljem podprla.

Po predavanju sva se šla namočiti v bazen, od koder sva spremljala safari. Nedaleč od lodge-a je namreč en ribik in živali so se neumorno vrstile ob njem. Antilope, gazele, svinje bradavičarke, zebre, bivoli, žirafe in sloni. Prišli so, se napojili in podali naprej po savani. Spomnilo me je na tisto oazico iz risanke Levji Kralj, kjer so se živali srečevale v miru. Najbolj prikupna je bila žirafa ki je morala, da bi dosegla vodo, stopiti v špago. Najin fotoaparat je v tem trenutku žal počival v sobi, a najboljših trenutkov življenja se tako ali tako ne da ujeti v objektive. 😉

Naslednji dan sva se napotila k slapovom. Kot Zambijska, tudi Zimbabvijska stran postreže z bogato floro in favno, z urejenimi stezicami in z mnogimi dih jemajočimi pogledi na slapove. Na prelomu klifa, kjer si reka Zambezi utira svojo nadaljnjo pot naju je sila narave razorožila. Sedla sva na mokro skalo, ki nudi pogled na najvišji del slapov ter na Zambijsko stran raja sva sedla za dobro uro in brez besed opazovala mavrico, ki se je čarobno izrisala vsakič ko je posijalo sonce.

Čeprav je slap in okoliški park čudovit na obeh straneh, se nama je Zimbabvijski del zdel za odtenek bolj čist, miren in urejen. Na vtis je gotovo vplivalo tudi dejstvo, da sva Zambijsko stran obiskala med vikendom, Zimbabvijsko pa med tednom, ko je bilo v parku precej manj obiskovalcev. A dejstvo, da se iz Zimbabveja vidi mnogo večji del slapov je končno odtehtalo.

Naslednji dan sva raziskovala majhno turistično mestece Victoria Falls. Nekaj prijetnih gostiln, nekaj trgovin, nekaj muzejev na odprtem in se že konča. Očitno je, da je vse namenjeno pretežno turistom. Nič hudega, po potepanju po prašnih, umazanih, kaotičnih, ‘ultra-afriških’ ulicah tudi turistično udobje zapaše. Sva se pa vseskozi mučila s plačevanjem, saj je država ravno v tranziciji med valutami, zaradi česar bankomati ne obratujejo, v določenih trgovinah in gostilnah pa ne dovoljujejo plačevanja s karticami ali pa ga in ti dvojno zaračunajo. No, po kratki raziskavi, sva le našla lokale, kjer sva lahko normalno plačevala in se tako prebila skozi teden.

Neko popoldne sva se odločila za križarjenje po mogočni reki Zambezi. Ker je dejavnost precej turistična, nas je ob ladjici pričakala skupina mladih mož, ki so nam oblečeni v tradicionalno opravo s pesmijo in plesom pričarali pravi afriški pozdrav. Vkrcali smo se in raziskovanje četrte najdaljše reke v Afriki se je začelo. Najprej smo se odpravili proti toku, potem še s tokom proti slapu. Kot se za safari križarjenje spodobi smo resnično naleteli na ribe in ptice različnih barv, oblik in velikosti, ter na celo množico nilskih konjev. Z veliko ladjico smo bili varni pred njihovim teritorialnim temperamentom, na čolničku pa bi bili lahka in po besedah našega kapetana prav privlačna tarča. Ja, križarjenje po afriških rekah je vseeno malenkost drugače kot križarjenje po Savi. 😉

Od pretežno vodnih živali pa nazaj k kopenskim – v hotel na safari iz terase. S skodelico čaja sva sedela ob robu narodnega parka, uživala v pogledu na različna bitja, ki so se zbrala z istim razlogom ter opazovala kako vroče afriško sonce zahaja za savanskim obzorjem.

Za popotnike

Zimbabve
Uradni jezik: 16 jezikov, med njimi angleščina
Valuta: do leta 2009 zimbabvijski dolar, nato ameriški dolar, letos pa so uvedli RTGS dolarje
Ker trenutno v državi poteka menjava valute, lahko pričakujete težave s plačevanjem. Ker v državi trenutno primanjkuje gotovine, so bankomati povečini prazni, v določenih gostilnah in trgovinah pa se iz istega razloga ne da plačevati s karticami ali pa ti računajo v ameriških dolarjih, ob čemer je treba plačati dvojno ali celo petkratno ceno. Če se v bližnji prihodnosti odpravljate v Zimbabve, predlagava, da prispete v državo z ameriškimi dolarji (v gotovini).
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: maj do oktober (zmernejše temperature, manj padavin, manj tveganja za malarijo)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/zimbabve/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/zimbabve

Sharing is caring 🙂