Ko sva po obisku Bosne in Hercegovine že mislila, da se ne moreva bolj zaljubiti v države bivše Jugoslavije, nama je julijski obisk Črne gore dokazal nasprotno. V Črni gori sicer nisva obiskala toliko različnih krajev kot v Bosni in Hercegovini, sva si pa po mnenju poznavalcev ogledala nekaj najlepših destinacij, ki so naju prepričale v lepoto te relativno majhne deželice na jadranski obali.
Ko sva se iz naše severne strani pripeljala do ceste, ki se vije nad zalivom Boka Kotorska, ki je na seznamu UNESCO svetovne dediščine in slovi tudi kot najbolj južen fjord v Evropi, sva v hipu ostala brez besed. Čudovita kombinacija narave in kulture, sva (pravilno) ocenila že na daleč. Na razgledni ploščadi sva nekaj minut vpijala prelep prizor, nato pa sva se lotila raziskovanja zaliva.
Nastanila sva se v Budvi, zato sva tam tudi začela najine epske sprehode in radovedna opazovanja. Lepo, več kot 2500 let staro mediteransko mesto, ki velja za turistično središče Črne gore, slovi predvsem po bogati zgodovini, lepih plažah in divjem nočnem življenju.
Zaspano jutro se je začelo z zgovornim razgledom na mesto. Z očmi sva na hitro poskenirala okoliš. V ozadju bajne gore, v ospredju pa obala polna žarkov željnih turistov, glasba za žur že od zgodnjih jutranjih ur, raznolika arhitektura ter žerjavi in kopica gradbenih del v teku, kar močno diši (ali pa smrdi) po zloglasnih ruskih investitorjih. Budva je očitno v razcvetu – turističnem in gospodarskem. Komu denar in nadzor pa je druga tema.
Sprehodila sva se ob obali in v ritmu poletnih hitov opazovala kot sardele nanizane bolj ali manj zapečene turiste. Prodorna jadranska modrina res vabi, a nama ni do namakanja, ko si je treba plažo deliti s stotinami drugih ljudi. Želela sva poiskati mirnejši kotiček, a v mestu te sreče nisva imela. No, saj bi se kakšen našel, a je zaradi tesnega objema klifov dostopen le ladjam. Ravno takšnega sva ugledala s trdnjave, ki se dviga nad najbolj zahodnim delom mesta. Trdnjava Mogren velja za eno izmed največjih znamenitosti, pa čeprav se po prijetni spokojnosti in žal tudi neprijetnih kupih smeti sodeč zdi, da tam že več let ni bilo nobenega turista. V resnici gre za ruševino trdnjave, ki pa vsekakor ponuja lep razgled na mesto in bližnjo istoimensko plažo.
Ob dolgi mestni plaži je nanizana tudi ogromna množica restavracij in barov. Nekatere izmed njih ponujajo tiho spokojnost, druge divjo zabavo. Ambienti so domači, tradicionalni, moderni, futuristični, včasih skromni, ponekod kričeči; večinoma pa se vsi lahko pohvalijo s postrežbo izvrstne morske hrane. Čeprav sva še naprej zaprisežena ljubitelja dagenj na buzaro, so naju črnogorske školjke, postrežene v nekoliko drugačni omaki, presunile s svojo mehkostjo in rahlim okusom. Navdušile pa so naju tudi razne bruskete, rižote, solate in sladice. Po obisku parih najbolje ocenjenih restavracij v Budvi in njeni okolici lahko mirno zaključiva, da boste gurmani, posebno ljubitelji morske hrane, v Črni gori vsekakor uživali.
Ker se nisva bila pripravljena zlepa ‘odlepiti’ od plaž, sva sklenila poiskati najlepšo. Tiste v zalivu so zaradi tesnega objema veličastnih gora vsekakor nekaj posebnega, a voda je bolj čista izven zaliva, zato sva iskala v bližini Budve. Tam je moč najti veliko število gosto obljudenih plaž, samotnih kosov obale pa je precej manj. Na koncu sva se ustavila pri ikoničnem Svetem Stefanu, skalnatem polotočku in nekdanjem ribiškem naselju, ki so ga spremenili v prestižno turistično naselje. Tudi ta plaža je bila precej polna, a pogled na simpatičen otoček s staro, a čudovito ohranjeno arhitekturo je odtehtal.
Po še večjo dozo žive zgodovine sva se odpravila v staro z beneškim obzidjem obdano središče Budve. Dve in pol tisočletji stare ulice so naju kljub množici turistov, ki neutrudno delajo selfije in malem morju rusko-angleških tabel, ki vodijo od ene do druge atrakcije, popeljale v preprosto preteklost. Prizor na ozke tlakovane cestice, z rožami okrašene kamnite hiške, prisrčne trge, prastare katedrale, mini prodajalne in živahne gostilnice se nama zmeraj zdi neznansko romantičen.
Sled zgodovine naju je seveda zapeljala tudi v Kotor. Tudi središče tega starega pristaniškega mesteca je obdano z beneškim obzidjem, ki skrbno hrani podobne ozke ulice, stare hiše, veličastne katedrale in romantičen utrip. Po lahkotnem sprehodu skozi čudovit prikaz sredozemske preteklosti naju je mesto navdušilo še z veličastnim obzidjem nad mestom, z modrino jadranskega morja, s svežimi sladkovodnimi pritoki, visokimi gorami v ozadju in prav posebnim sproščenim mediteranskim vzdušjem.
V naslednjih dneh sva se prosto ‘lotila’ preostalih kotičkov zaliva Boka Kotorska. Zaliv obdan z spektakularnimi gorami, preplavljen z lesketajočo se modrino, okrašen z najbolj romantičnimi primerki stare arhitekture, povrhu pa še čarobno obsijan s toplimi žarki se nama je zdel naravnost pravljičen. Ob opazovanju luksuznih jaht in skromnih čolničev sva pomislila, kako prijetno mora biti raziskovanje zaliva po vodi. Tovrstni premiki omogočajo posebno svobodo, dostop na nedostopne plaže, poleg tega pa tudi drugačno perspektivo. Po svoje pa bi bilo še bolj zanimivo pot opraviti kar s kolesom. Misel na par starih koles s košaro polno hrane, toplo odejo in kakšno flašo vina ter sproščene piknike ob morju ali pa na višjih razglednih točkah se je hitro spremenila v idejo, to pa sva nemudoma pripela na seznam prihodnjih doživetij.
Od vseh točk, kotičkov in mest nama je bil najbolj všeč Perast. Prehodila sva staro cestico tik ob morju in se čudila. Na eni strani so naju navduševale kamnite hiše z lesenimi polkni, stare katedrale, spokojni trgi in prisrčne stojnice. Na drugi strani pa so dih jemale majhne ladjice, pogled na znamenita otočka Sveti Juraj in Gospa od Škrpjela, okrašena z istoimensko cerkvijo, ter čudovita kombinacija gora in morja v ozadju. Sedla sva ob rob počasnih valov in vpijala izjemne prizore. Zdelo se je, da bi v tej pravljični deželi lahko ostala za zmeraj.
Za konec sva sklenila si zaliv ogledati z vrha. Lovćen morda ni sam vrh Črne Gore, saj se le ta lahko pohvali z gorami, ki segajo nad 2500 metrov nadmorske višine, je pa simbolični vrh države, saj že njeno ime izhaja iz temnega videza z gostim gozdom prekrite gore. Največja znamenitost gore Lovćen je sicer mavzolej slovitega filozofa, pesnika in vladike Črne gore Petra Petrovića Njegoša na Jezerskem vrhu, hkrati pa ponuja ta isti vrh na lep dan tudi čudovit razgled na Boko Kotorsko. V času najinega obiska je bila gora žal ovita v rahlo meglico, vseeno pa sva lahko uživala v nedotaknjeni naravi, v družbi endemičnih rastlin, v gorski svežini in ob pogledu na zaliv iz nižje ležečih razglednih točk. Na eni sva se ustavila, sedla na zapuščene klopi in ob sproščenem poletnem pikniku zalivu še zadnjič pomahala v slovo. Do naslednjič!
Za popotnike
Črna gora
Uradni jeziki: črnogorščina (srbščina, hrvaščina)
Valuta: evro (€)
Časovni pas: UTC+1 (poletni: UTC+2)
Najbolj primeren čas za obisk: pomlad in jesen zaradi zmernih temperatur in manjše gneče
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/evropa/crna_gora/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/evropa/crna-gora
