Naše ministrstvo za zunanje zadeve hrani seznam držav, kamor se zaradi varnostnih razlogov odsvetujejo vsa potovanja. Na seznam se trenutno uvršča devet držav, 5 v Afriki in 4 na Bližnjem vzhodu. Ker nisva nikakršna strokovnjaka na političnem področju in sploh, ker nisva niti približno dovolj samozavestna, da bi mislila, da veva bolje kot znalci na mzz, v seznam ne dvomiva. Države so se na seznamu znašle z razlogom. Kljub temu pa je zanimivo, da ljudje, tudi tujci, ki se nahajajo v dotični državi, zadeve navadno ne dojemajo tako grozljivo kot jih prikazujejo mediji. “Pridite, v Banguiju sem že več let, pa nikoli nisem imel težav,” na TripAdvisor pišejo tuji investitorji, ki bivajo v Centralno afriški republiki. “Nevarnosti prežijo na vsakem koraku,” zatrjujejo sveže novice. V splošnem je tako, da težav ni … dokler se ne pojavijo. Vseeno je zanimivo opazovati razlike v dojemanju ter kraj obiskati in si tako ustvariti lastno mnenje o splošnem vzdušju v državi. Osebno sva se najmanj zaželeno počutila v Maliju, ljudje pa so se zdeli najbolj napeti, celo obupani v Južnem Sudanu. Kako bo v Srednjeafriški republiki? Glede na to, da se je vlada letos prvič sestala z glavnimi uporniškimi skupinami in da so bojda celo prišli do konkretnih dogovorov, sva bila optimistična.
Dolgoletna trenja, politična nestabilnost in zaprtost se poznajo že na Skyscannerju. Letov iz Angole v CAR ni. Tudi iz sosednjih držav jih ni. Po dolgem iskanju sva le našla let preko Maroka in Kameruna, takšnega, ki terja dve noči na letalih. Dve neprespani noči se zdita primerna cena za obisk države. Pridobitev vize ni bila mačji kašelj, a z nekaj vztrajnosti in s pomočjo kontakta v državi, ki je v takšnih primerih še kako dobrodošel, nama je uspelo pridobiti prestopno vizo, ki je veljavna en dan. Glede na to, da sva na internetu brala o skrajno omejeni izbiri prenočišč v prestolnici in o nočnih racijah, ki se pogosto vršijo v teh hotelih, predvsem pa zaradi varnosti si nisva niti želela ostati dlje.
Razen tega, da nama je sumljiva letalska družba začasno založila ročno prtljago, ki so jo ob vzletu pospravili v predalnik nekaj vrst pred najino, kasneje pa potisnili pod noge nekih drugih potnikov, se je obisk začel prijetno. Ljudje so bili izjemno prijazni, veseli tujih obiskovalcev. Ponudili so nama pomoč pri iskanju prevoza v mesto in s skupnimi močmi smo našli voznika. Natovorila sva se v star oguljen avto, se dogovorila za ceno in gospoda prosila, naj naju zapelje do znamenitosti. Francoščina pri dogovarjanju ni bila ovira, zapletlo se je pri besedi ‘znamenitost’. Turistično besedišče se v ne turistični državi ne znajde najbolje. “Tam, kjer je lepo, kjer se nahajajo spomeniki, estetska arhitektura, zgodovinsko pomembne stavbe.” Možakarju se ni sanjalo o čem govoriva. Na koncu je prikimal in naju odpeljal proti mestu. Bangui je v marsičem spominjal na določena druga afriška mesta: prašne ceste, od tega le glavne betonirane, revne hiše, obcestne tržnice in reka ob kateri se zbira vse življenje – eni zaradi ribičije, drugi zaradi pomivanja posode, morda perila, tretji zaradi osebne higiene, spet nekateri pa zaradi zabave. Ljudje so se resda zdeli manj razposajeni kot v ostalih afriških mestih, a so vseeno bili značilno nasmejani. Arhitektura odseva bedo. Še najbolj veličastni so rondoji, ki so tu in tam okrašeni s kakšnim spomenikom ali kipcem drugačne vrste. Kot v marsikaterem izmed najrevnejših afriških mest, je tudi v Banguiju videti, da imajo ljudje večje skrbi in pomembnejše prioritete kot je estetika, zato so ti rondoji včasih najlepše točke v mestu in posledično tudi najbolj priljubljeno ozadje za poročne ‘fotošutinge’. Najbolj žalostno je dejstvo, da predsedniška palača, kakor tudi drugod po Afriki, izstopa iz okoliške revščine kot šopek med plevelom. Medtem ko je povprečen dom manjši od povprečne slovenske garaže, se predsedniška rezidenca razteza čez več ulic. Fotografiranje državnih ustanov pa je, seveda, tudi tu prepovedano. Fotografiranje je v resnici marsikje prepovedano oziroma vsaj sporno. Jasno začrtanih pravil pravzaprav ni, zato tudi policisti in vojaki ne vedo točno kaj, kdaj, kako in zakaj. Naju so, na primer, ‘zasačili’ pri fotografiranju javnega trga, za katerega nama je voznik zatrdil, da se sme fotografirati. Prihiteli so k nama in naju začeli zasliševati kdo sva, s kod sva, zakaj (za vraga) sva v državi in čemu fotografirava mesto, ki po njunem mnenju ni vredno fotografiranja. Morala sva jima pokazati vse fotografije. Čeprav sta se prepričala, da nisva fotografirala nobene državne ustanove sta bila še zmeraj negotova, kako ravnati. Je fotografiranje ulic, ljudi, javnih trgov dovoljeno? Na koncu sta sklenila, da je in nama dovolila nadaljevanje poti. Kot strastna fotografa zmeraj iščeva estetiko – arhitekturno, naravno, človeško. Arhitektura, kot že rečeno, v Banguiju ni presežek, narava je v mestu bolj žalostna, ljudi pa težko fotografiraš brez da v kader ujameš tudi policista ali vojaka, saj je teh na ulicah prestolnice več kot v kateremkoli drugem mestu, ki sva ga doslej obiskala. Domači vojaki, ZN, mesto preplavlja na stotine oboroženih mož, ki ščitijo ljudi pred uporniki. O nedavno podpisanem dogovoru med le temi in vlado trenutno še ni duha ne sluha. Domačini so se privadili na takšno stanje. Zatrdili so, da oboroženih sil skoraj več ne opazijo, nama pa so takšni prizori ‘trdovratno’ tuji.
Obisk je bil zanimiv, poučen, in čisto nič turističen.
Nadvse in popolnoma turističen pa je bil obisk Zelenortskih otokov oziroma otoka Sal (v prevodu ‘sol’). Otok Sal velja za najlepšega, posledično pa tudi najbolj turističnega in najmanj pristnega izmed vseh otokov. Po ultra pristnem, čisto nič izumetničenem Banguiju je želja po estetiki prevladala in po kar treh neprespanih nočeh zapored je turistično udobje že prav ‘zapasalo’. V dolgi vrsti resortov na jugu otoka sva le našla svojega. V zameno za omembo na blogu in za fotografiranje posestva za njihove lastne promocijske namene so nama ponudili all-inclusive bivanje v obmorskem hotelu Meliá Tortuga Beach. Bivanje je bil luksuz, kakršnega nisva vajena. Prostorna soba, množica bazenov, elegantne restavracije z zdravo prehrano in večerne zabave na plaži. Ja, takšen pa je obraz turistične Afrike. Kakšen kontrast v primerjavi s prejšnjo destinacijo!
Po dolgem spancu sva se lotila seznama največjih znamenitosti. Najprej sva se odpravila do Santa Marie, najlepše plaže na komaj dobrih 200 km2 velikem otočku. Kraj večinoma sestavljajo slikovite gostilne, prikupne trgovine s spominčki in lepe počitniške hišice; od ljudi pa več tujcev kot domačinov. Po dolgi, večno sončni ulici sva se sproščeno sprehodila z roko v roki, po dolgem času brez spremstva začudenih pogledov. V množici turistov sva bila končno neopazna – kakšen balzam za dušo! Estetike in fotografskih motivov je bilo še preveč, a glede na to, da je večina lepote na teh ulicah zgolj poskus zadovoljitve zahtevnih turistov, naju takšna lepota ni zares pritegnila. Končno sva prišla do slovite plaže. No, ta lepota pa je ‘taprava’. Kristalno čisto turkizno morje naju je sezulo. Dobesedno. Bosa sva se sprehodila po svetlem, drobnem pesku in občudovala naravo. Malo morje ljudi in obvodnih atrakcij je seveda nekoliko skazilo prizor, a lahkotnega poletnega vzdušja se ni dalo pokvariti.
Ko sva se naveličala čofotanja po čudoviti modrini, sva našla avtobus do največjega mesta – Espargos. Minibus je sicer podoben svojim celinskim sorodnikom, a je neprimerljivo novejši, čistejši in manj natlačen. Pokrajina skozi katero naju je pot vodila je bila puščavska, peščena, suha in pretežno ravna. Presenetilo pa je tudi prikupno mesto z značilno svetlo, pisano arhitekturo. Čeprav je mlado in kljub dejstvu, da se je začelo razvijati šele po odprtju letališča, ki je v prvi vrsti služil kot postajališče za letala med Evropo in Južno Ameriko, je tu delež domačinov na ulicah precej večji kot v obmorski Santa Marii. Lepota se zdi pristnejša, zato sva pustila umetnikoma v nama prosto pot preden sva nadaljevala pot proti ikoničnim solinam, po katerih so otok sploh poimenovali.
Soline Pedra de Lume, ki se nahajajo v kraterju izumrlega vulkana, dandanes veljajo za največjo turistično atrakcijo, v 19. stoletju pa so predstavljale večino zaslužka, saj je takrat zaradi uvažanja soli v Brazilijo solinarstvo postalo osrednja gospodarska dejavnost na otoku. Danes zaščiteno območje privablja obiskovalce predvsem s svojim slanim jezerom, ki je tako slano in gosto, da lahko na njem lebdimo. Sloves jezera sva preizkusila na lastni koži in ni razočaral. Lebdenje v varnem zavetju kraterja, občudovanje svetlikajočih se hribčkov soli v okolici in uživanje na soncu – življenje je zasijalo v vsej svoji veličini.
Naslednjih nekaj dni sva poležavala na plažah peščenega otoka in se počasi poslavljala od Afrike. Ja, Zelenortski otok Sal je bil najina zadnja afriška destinacija. V zadnjih osmih mesecih sva doživela marsikaj čudovitega in tudi kaj malo manj lepega. Vsak dan je bil drugačen prejšnjemu, ljudje so prihajali in odhajali, pokrajine pa so se vztrajno menjavale in naju učile o raznolikosti tega fascinantnega kontinenta. Od puščav, do pragozdov, od morij, do slapov, od gorskih pastirjev do rdečih Masajev, od piramid do veličastnega rjovenja kralja savane. Bilo je čarobno, dih jemajoče, poučno in nepozabno. Afrika, bilo nama je v največjo čast! Želiva ti vse najboljše, predvsem pa veliko miru, trajnosti in ljubezni!
Ps: Izbor najlepših utrinkov iz Afrike si boste lahko ogledali v e-knjigi, ki bo na voljo kmalu. Z nakupom e-knjige boste lahko podprli najin projekt sajenja dreves, promocije miru in širjenja ljubezni. ♥
Za popotnike
Srednjeafriška republika
Uradni jezik: sango, francoščina
Valuta: CFA frank
Časovni pas: UTC+1
Najbolj primeren čas za obisk: december do februar (najmanj padavin); MZZ zaradi varnostnih razlogov obisk Srednjeafriške republike v celoti odsvetuje
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/srednjeafriska_republika/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/centralna-afriska-republika
Zelenortski otoki
Uradni jezik: portugalščina, zelenortska kreolščina
Valuta: zelenortski eskudo
Časovni pas: UTC-1
Najbolj primeren čas za obisk: november do junij (prijetne temperature, manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/zelenortski_otoki/
Zdravstvena tveganja in cepiva: https://wwwnc.cdc.gov/travel/destinations/traveler/none/cape-verde (tokrat v angleščini, ker na slovenski spletni strani Zdravi na pot ni informacij)
