Popotovanje po afriških otočjih

Težko verjamem, da je minil že mesec in pol novega leta (*pisano sredi februarja) in da novo leto sploh ni več tako novo. Nama čas mineva srhljivo hitro. Ravno januar je minil kot bi mignil, najbrž zato, ker je bil tako ‘prekleto’ čudovit. Po praznikih, ki so, še zmeraj trdim, v Evropi DALEČ najbolj čarobni in po zabavnem silvestrovanju v nabito polni in noro razposajeni Bukarešti (mimogrede, Romuni se še kako znajo zabavati), sva še nekaj dni ostala v toplem zavetju doma. Oh, kako je ‘pasalo’! Domača hrana, po kateri se nama je v Afriki tako kolcalo, domač okoliš in sploh domači – njihovi glasovi, nasmehi, objemi. Kot formula, ki potrebuje pit stop, sva si tudi midva napolnila baterije in srca. Sliši se ‘pocukrano’, a tako pač je! 😉

Raj na Zemlji ali z eno besedo – Sejšeli

No, potem pa je prišel čas, da se vrneva v Afriko. Glede na to, da naju je v domovini pošteno nazeblo, sva se tudi povratka v Afriko razveselila. Najbrž predvsem zato, ker so bila najina prva destinacija sanjski Sejšeli. Hvala, Sejšeli, da ste suverena država, sva si neumorno ponavljala. O obisku Sejšelov sva sanjarila že več let in ko se to zgodi, si človek zlahka v glavi ustvari podobo in pričakovanja, ki jim nobena destinacija ni kos. A Sejšeli niso razočarali! Seveda bi, če bi lahko, raj imela zase, a na Sejšelih kaj takšnega pač ne gre pričakovati.

Obiskala sva Mahe, največji otok v državi, Praslin in La Digue. Že velik, najbolj mesten in med popotniki najmanj priljubljen Mahe naju je presenetil z ogromnimi značilnimi skalami in toplim ter glede na razvoj turizma presenetljivo čistim turkiznim morjem; manjša, pristnejša otoka pa sta naju povsem razorožila.

Najina misija je bila najti najlepšo plažo v državi. Raziskave sva se lotila na ikonični plaži Anse Source d’Argent na otočku La Digue, tisti iz koledarjev, ki je znana po svojih spektakularnih belih zaobljenih skalah. To je pravzaprav edina plaža na Sejšelih, za katero je treba plačati vstopnino, a tudi temu se lahko izogneš, če se do nje sprehodiš po vodi.

Slike na spletu tropske plaže pogosto prikazujejo v nerealni, olepšani luči, zato sva se bala, da bo tudi tokrat tako. Turistov je bilo seveda precej več kot na promocijskih fotografijah, kjer jih s Photoshopom odstranijo, barva vode in veličastnost skal pa nista razočarali. Najbolj noro je bilo neki dan, ko sva se odločila plažo obiskati v času sončnega zahoda. Ljudje se se odpravili na večerjo, zato sva v raju ostala skoraj sama. In ravno v tem trenutku je nebo eksplodiralo v neštetih odtenkih oranžne, rdeče, vijolične in modre. Nenavadne barve so pobarvale tudi vodo in skale in celoten prizor se je spremenil v takšnega kot iz sanj. Pred kratkim naju je neki Južnoafričan vprašal, kje sva doživela najlepši sončni zahod. Takrat sva z oklevanjem odgovorila, da na Jamajki; danes bi kot iz topa izstrelila: na Sejšelih!

Otoček La Digue je tudi sicer sanjski. Posut je z neštetimi tropskimi drevesi in rastlinami, poln turkiznih zalivov in peščenih plaž; poleg tega pa je tudi tako simpatično majhen, da ga lahko prekolesariš. Zdravo in trajnostno! V košarici na kolesih sva napakirala brisače, rezervne kopalke in prigrizke ter se odpravila raziskovati otok. Malo opazuješ, malo se kopaš (pri tem sta naju najbolj navdušili plaži Anse Petite in Anse Grande), malo pa razvajaš brbončice, ko se ustaviš v vaški gostilni na sadni kupi. Medtem ko pri nas postrežemo z jabolkami, jagodami, hruškami, na Sejšelih postrežejo z mangom, kokosom, papajo, pasjonko in sadjem, ki raste le na teh otočjih in ga kličejo soursop. “En ‘soursop’ na dan odžene celo raka stran,” je zatrdil natakar. Ob okušanu belega sadja intenzivno sladko-kislega okusa ni druge, kot da se ponovno zahvališ naravi za vse njene lepote in dobrote. Le ta je bila na Sejšelih še posebej radodarna.

Spektakularne plaže niso omejene samo na La Digue. Tudi Praslin je poln sanjskih zalivov. Med njimi je najbolj slovita plaža Anse Lazio, ki je mogoče za odtenek preveč turistična za najin okus, zato sva naslov ‘najlepše plaže na Praslinu’ prepustila plaži Anse Georgette. Na slednjo sve odpravila iz prejšnje kar skozi džunglo. Bilo je strmo, ozko, drseče in polno sumljivo pisanih žuželk, a na koncu vsekakor vredno pohoda.

Razdalje na Praslinu so prevelike, da bi jih premagovali s kolesi, zato sva krog okoli in v srce otoka naredila z avtobusi. Glede na to, da so ceste ozke, strme in ovinkaste, vozniki pa skozi njih manevrirajo z najmanj osemdesetimi kilometri na uro, je bila sama vožnja kot obisk Gardalanda. Za tistih nekaj centov vsekakor vredno svojega denarja!

Srečanje z mavricijskimi delfini

Po enem tednu norih avantur in čudovitih prizorov, je nastopil čas za slovo od Sejšelov. Nejevoljno sem zajamrala, a premik kljub temu izvedla. Sejšelom je sledil Mavricij. Vedela sva, da bo na področju plaž težko pariral Sejšelom, zato sva se osredotočila na ostale znamenitosti in aktivnosti. Obisk parka Chamarel & Terres des sept couleurs (Zemlja sedmih barv) ni razočaral. Tropskih gozdov, idiličnih slapov, predvsem pa peščenih sipin v sedmih barvah pač ne vidiš vsak dan.

Tudi z divjimi delfini se ne kopaš vsak dan! No, na Mavriciju pa se lahko in to po sprejemljivi ceni. Tako sva se odločila si izpolniti ene izmed najinih največjih sanj. Na čoln se nas je odpravilo šest. Vsi v kopalkah, s plavutkami, masko, dihalkami in solzami sreče v očeh smo že na obali bili pripravljeni na akcijo. Odpeljali smo se do idiličnega dela morja, od koder se ponuja razgled na ikonično goro Le Morne, ki sva jo dan poprej ‘pofotkala’ iz istoimenske plaže. Tam pa nekoliko hladen tuš. Poleg naše še vsaj 15 ali 20 drugih ladij, v vodi pa sto (pre)glasnih turistov. Pa ne, da sva si domišljala, da bova sama, sploh ne! A takšen direndaj sredi morja pač nekoliko pokvari vzdušje. Poskakali smo v vodo in zaplavali nad delfini. Dopamin je pognal ob prizoru na ta čudovita razigrana bitja, ki se niso pustila motiti, a že naslednjo sekundo se je približalo krdelo neuvidevnih turistov, ki so se začeli prerivati za najboljše mesto, te dregati pod rebra in povzročati hrup. Delfinčki so najbrž ‘zavili z očmi’ in jo ucvrli. Tudi jaz bi na vašem mestu, prijateljčki!

Madagaskar in njegovi najmogočnejši prebivalci

Če sva se na Mavriciju ‘predozirala’ turistov, pa jih na Madagaskarju v deževni sezoni skoraj ni bilo. Z razlogom, kot sva ugotovila. V deževnem obdobju so možnosti na enem izmed največjih otokov na svetu sila omejene. Kar dve izmed treh največjih znamenitosti (narodni park Tsingy in plaža Nosy Be) sta nedostopni zaradi hudih padavin. K sreči sva se le uspela dokopati do največje atrakcije – slovite avenije dreves baobab (v slovenščini tudi kruhovec).

Razdalje na Madagaskarju so gromozanske, predvsem zaradi ozkih, ovinkastih, ponekod luknjastih cest. V prestolnici sva se natlačila v prenatrpan mini bus z lokalci, ki so prevažali ribe, nafto in odrte živali ter se v omamni (dobesedno!) mešanici vonjav prepustila izjemnim prizorom na idilična riževa polja, ki se na Baliju prodajajo kot za med, tu pa so le ‘ozadje’. In bum! Čez devet ur smo že bili v Morondavi! 🙂

Morondava je manjše mestece na zahodni obali Madagaskarja, ki je znano kot iztočnica za obisk mogočnih dreves. Samo mesto ni ‘bog ve kaj’, tudi obala je v deževnem obdobju malo ‘žalostna’, saj jo visoke, deroče, blatne reke iz vseh koncev otoka preplavijo in obarvajo v rjavo. Je pa bilo pravi užitek spoznati prebivalce tega mesteca. Preprosti krajani, ki se večinoma ukvarjajo z ribičijo in poljedelstvom so se razgovorili o svojih premičnih delovnikih (“Ko se mi zdi, da sem zaslužil dovolj, grem domov,” je povedal neki prodajalec), o premagovanju neskončnih otoških razdalj ter o ‘čudnem vremenu’, ki ga opažajo zadnje čase. Posledice podnebnih sprememb so vidne tudi v Afriki. Hude suše in poplave so v zadnjih letih uničevale pridelek in onemogočale ribičijo, najrevnejše prebivalce, ki so odvisni od teh dejavnosti, pa so tako pahnile v še večjo revščino.

Žrtve globalnega segrevanja so tudi prav ta spektakularna drevesa, ki so naju pripeljala v Morondavo. Čeprav so drevesa prilagojena za prenašanje suše, saj lahko v deblih shranijo do 120.000 litrov vode, znanstveniki verjamejo, da je prav kombinacija dolgotrajnih suš in visokih temperatur povzročila množično izumiranje dreves, ki smo mu priča v 21. stoletju.

Ob sončnem zahodu sva se sprehodila po znameniti aveniji, stokrat lepši od vseh ‘navadnih’, mestnih. Kljub temu, da so bile napovedane letnemu času primerne nevihte, se je nasmehnila sreča v obliki mehkih žarkov in toplih barv, ki so oranžkast pesek in rjavkasta drevesa naredile še bolj zanimiva. Takšen prizor je blagodejen, pomirjujoč, a za navdušena fotografa hkrati vznemirljiv.

Po 650-ih kilometrih riževih polj, kupov opek, ki jih pridno izdelujejo in izvažajo ter hitro spreminjajoče se pokrajine sva prispela nazaj v prestolnico. Antananariva si nisva ogledala, sva pa imela čast spoznati eno izmed najbolj navdihujočih žensk. Ime ji je Lalah in je lastnica hotela, kjer sva stanovala. Poleg tega, da je ves hotel z izbranim okusom opremila sama, na stene sob lastnoročno naslikala najlepše motive afriške otoške državice, v kuhinji pa vsak dan ‘sčara’ najbolj okusne, zdrave in trendovske jedi, tudi skrbi za lokalno skupnost, predvsem za otroke v bližnji sirotišnici. Kljub natrpanem urniku jim tedensko prinaša hrano, oblačila in ostale potrebščine, pokriva vse stroške šolanja in kar je še najbolj pomembno – zapuščene otroke vsak dan oskrbuje z ljubeznijo in toplino, ki je od staršev nikoli niso dobili. Pa naj povem, da si je ta ista gospa vzela čas, da nama rezervira mini bus v Morondavo, ki ga sama preko interneta zaradi napake na spletni strani nisva mogla rezervirati in da je nekima drugima popotnikoma na letališče odpeljala polnilec, ki sta ga pozabila v sobi. Njena volja in ljubezen je občudovanja vredna. Poklonila sva se ji, jo objela in odšla pod globokim vtisom.

Raj ali velika ekološka katastrofa?

Velikemu Madagaskarju je sledila manjša otroška državica Komori. Pristala sva na največjem izmed otokov in tam tudi ostala, predvsem zaradi izjemno slabih povezav med skreganimi otoki.

Komori so naju ‘vrgli na rit’. Tako v dobrem kot v slabem smislu. Na eni strani imaš veličasten aktiven vulkan, ki zavzema kar 60% otoka, črne sledi njegovih zadnjih izbruhov, zanimovo arhitekturo, ki je očitno plod bogate zgodovine, bujno tropsko rastje in noro lepe plaže. Res – noro! Takšne, da ‘dol padeš’. Na drugi strani pa je vse to prekrito s kupi smeti. Plastika je povsod – na cestah, na pločnikih, na travi, v gozdovih, na plažah, v morju, celo v gobčkih koz, ki se cele dneve hranijo z odpadki, lastniki pa se čudijo, zakaj se ne redijo, zakaj prehitro poginejo. Iz tega razloga sva se tokrat lotila malce bolj obsežne čistilne akcije. Počistila sva namreč vso najbolj priljubljeno plažo. Rada se lotiva dela, kjer je rezultat viden nemudoma, a tokrat naju je zaskrbelo, da bo v tako neorganizirani državi vsa ta plastika prej ali slej zopet romala v morje. Da se to ne bi zgodilo, sva pisala tamkajšnjim uradnim organom, poleg tega pa sva spisala še peticijo za zmanjšanje onesnaženja, katero ste vljudno vabljeni podpreti tudi vi. Če imate še kakšne nasvete ali zamisli, kako se lotiti takšne ekološke krize, nama jih prosim sporočite preko elektronske pošte ali v komentarju spodaj.

Turizem je na otoku skorajda neznan koncept. Razlog tiči predvsem v nestabilnosti politike, v zadnjih nekaj letih pa tudi v velikem onesnaženju mest in narave.

Dve plati Zanzibarja

Najino raziskovanje vzhodno afriških otokov se je zaključilo na Zanzibarju. Zanzibar je sicer del Tanzanije, ki ima poleg tropskih otočkov še veliko drugih ogleda vrednih znamenitosti. Med njimi je tudi mesto Moshi, ki ponuja čudovit pogled na najbolj znamenito goro v Afriki, Arusha, ki je iztočnica za bojda najboljše safarije na svetu in sami narodni parki, ki s svojimi raznolikimi pokrajinami in bogatim naborom živalskih vrst presunejo še najbolj zahtevnega obiskovalca. A midva izbrala Zanzibar, ki je sestavljen iz dveh večjih in številnih manjših otokov. Zakaj? Samo in izključno zato, ker sva kopenske radosti Tanzanije že izkusila. Saj bi jih ponovno, a je za obisk Serengetija, narodnega parka Tarangire in kraterja Ngorongoro treba globoko seči v žep. Poleg tega pa je Zanzibar vedno dobra ideja. Celo v aprilu, ko se sonce skrije za temnimi oblaki, ki neutrudno namakajo otočje. Ja, takšen ‘zegn’ sva imela pred dvema letoma.

Iz kopenskega mesta Dar es Salaam smo prileteli na čisto majhnem ‘ptičku’, takšnem, kjer sva pilotu dihala za ovratnik, preučevala kontrolno ploščo in opazovala, kako si med letom izmenjuje sporočila na What’s Appu.

Ob pristanku na otok Unguja (največji, najbolj poseljen in najbolj priljubljen izmed otokov, ki ga imenujemo tudi Zanzibar) sva se najprej napotila na najbolj priljubljeno počitniško destinacijo – Nungwi. Glede na to, da sva ob prejšnjem obisku najela avto in otok raziskala po dolgem in počez, sva si tokrat privoščila nekaj dni ‘počitnic’ na rajskih plažah. Nekaj ur na dan sva poležavala na belem pesku in se namakala v neverjetnih odtenkih turkizne. A tiste najine ‘mravlje v riti’, ki naju ženejo po vsem svetu, tudi tokrat niso počivale. Tako sva se sprehodila po obali in po notranjosti mesteca. Obiskala sva masajsko tržnico, kjer Masaji, ki so se v želji po zaslužku pripeljali iz Arushe, prodajajo svoja ročna dela in se v tradicionalnih opravah fotografirajo s turisti. To so tisti bolj ‘turistični’ Masaji; tisti ‘tapravi’ Masaji, ki še zmeraj sledijo tradiciji se navadno zadržujejo v svojih pretežno nedostopnih vasicah.

Prehodila sva tudi prašne luknjave ceste, kjer živijo domačini. Kot že prejšnjič, naju je tudi tokrat presunil razkol med lokalnim in turističnim. V (večinoma) dragih, prestižnih, brezhibno urejenih letoviščih poležavajo(mo) turisti. Ženske se v bikiniju nastavljamo sončnim žarkom, moški pa srkajo pivo. Vse to se dogaja za zaprtimi vrati z obzidjem obdanega resorta. In s tem ni, če je letovišče kolikor se da trajnostno, turist pa spoštljiv, nič narobe. Žalostno pa je, da se lastniki teh hotelov nikoli ne ozrejo za svoja obzidja. Tam, le nekaj metrov stran, pa živijo domačini. Ribiči, umetniki, prodajalci in pridelovalci nageljnovih žbic, ki pa piva zaradi verskih razlogov ne pijejo, pač pa za ceno piva v letovišču vsej 5 ali 6-članski družini kupijo večerjo. Zdi se, da domačini nimajo prav veliko koristi od milijonov, ki jih tu puščajo(mo) turisti. Hiše so skromne, poti ne betonirane, otroci pa se v raztrganih oblekah podijo za tisto dvajset let staro žogo. Tako blizu so, pa tako daleč. Kot bi bila dva Zanzibarja na istih ulicah. En je glasna razposajenost, radovedna brezbrižnost, srkanje dragih koktajlov; drugi pa je počasna ribičija, kopanje v dolgih hlačah in tiha skromnost.

Pa drugače?

Pri naju, razen naštetega, nič novega. Potujeva, fotografirava, zapisujeva, se vedno znova boriva za vstop v novo državo, sadiva drevesa, postala pa sva tudi ambasadorja mednarodnega gibanja Peace Now, kjer zbirajo podpise za mir. Tukaj lahko oddate svoj glas tudi vi. 😉

Aja, pa računalnik nama je ‘crknil’ in to že na Sejšelih (po pičlih petih mesecih!!), zato se javljava tako pozno. Upam, da se čimprej znajdeva z nakupom nove opreme in da se kmalu spet oglasiva. Da ne čakate, predlagava, da se prijavite na najine e-novice in tako boste obveščeni o vseh novostih. Prav tako pa boste dobili personalizirano elektronsko razglednico iz vsake države. 😉

Če sva čisto iskrena, se nama po eni strani zdi, da je od najinega postanka v domačih krajih minil dober teden, ko pa pomislim, kolikor stvari se je vmes zgodilo, imam občutek, da je pretekla cela večnost. Po svoje se mi zdi težko vse dogodke strniti v kratek zapis, oziroma izluščiti tiste omembe vredne trenutke, a upam, da sem vseeno uspela zajeti bistvo. Sicer pa se fotografije bolj zgovorne od besed, zato ste vabljeni k ogledu galerije. 😉

Za popotnike

Sejšeli
Uradni jezik: angleščina, francoščina, sejšelska kreolščina
Valuta: sejšelska rupija
Časovni pas: UTC+4
Najbolj primeren čas za obisk: april, maj, oktober, november
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/sejseli/ 
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/sejseli 
Avtobusni prevozi na Praslinu: http://www.seyguide.com/en/praslin/getting-around/public-transports.html#

Mavricij
Uradni jezik: noben; govori se predvsem kreolščina, tudi angleščina
Valuta: mauritijska rupija
Časovni pas: UTC+4
Najbolj primeren čas za obisk: maj do december
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/mavricij/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/mauritius

Madagaskar
Uradni jezik: malgaščina, francoščina
Valuta: malgaški ariari
Časovni pas: UTC+3
Najbolj primeren čas za obisk: april do december
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/madagaskar/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/madagaskar

Komori
Uradni jezik: šikomor, arabščina, francoščina
Valuta: komorski frank
Časovni pas: UTC+3
Najbolj primeren čas za obisk: maj do november
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/predstavnistva_po_svetu/afrika/komori/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/komorski-otoki

Zanzibar (Tanzanija)
Uradni jezik: svahili, arabščina, angleščina
Valuta: tanzanijski šiling
Časovni pas: UTC+3
Najbolj primeren čas za obisk: junij do oktober ali december do februar
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/tanzanija
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/tanzanija

Sharing is caring 🙂