Lepote jugovzhodne Afrike

Iz otoške Afrike, ki je po svoje še bolj ‘na izi’ kot celinska (na kosilo v povprečju čakaš eno uro ;)) sva se preselila nazaj na kopno. Februarja sva raziskovala lepote jugovzhodne Afrike.

Trajnostni Malavi

Afrika je, naj vam povem, najdražja celina. Cene vizumov, stroški prevozov, tudi prenočišča. Predvsem tam, kjer ni konkurence. Tudi v trgovinah so cene skorajda primerljive našim (odvisno od kraja in trgovine, seveda), kar naju je še najbolj presenetilo. Tako moraš v krajih, kjer nimajo organiziranega javnega prevoza za prevoz iz letališča odšteti tudi več kot 20 €. Tako je bilo tudi ob prihodu v Malavi. Taksista sva prosila, naj naju zapelje do avtobusne postaje v centru prestolnice, on pa se je ponudil, da naju zapelje vse do jezera Malavi, ki je bil najina izbrana destinacija. “Javni prevoz je zanič. Predolgo čakaš, nimaš kam s prtljago, vsi turisti si priskrbijo zasebni prevoz,” naju je prepričeval, a zaman. Takšni prevozi presegajo najin budžet, zato sva vztrajala na javnem prevozu. “Saj bo super,” sva si rekla. Super? No, ja…

Iz prav lepo urejenih mestnih ulic smo zavili na osrednjo avtobusno postajo, ki so v afriških mestih, poleg tržnic, središče kaosa. Naenkrat množice ljudi, avtomobilov, avtobusov, kupi smeti, prodajalci in ‘privabljači’, kakor sva poimenovala tistih nešteto možakarjev, ki se po več ur trudijo v določen bus privabiti čim več potnikov. Vse to ovito v gost oblak hrupa, vročine in smoga. Eden izmed ‘privabljačev’ naju je takoj lociral. “Kam? V Monkey Bay? Ravno prav sta prišla, kakšno srečo imata! Ravno naš bus je namenjen tja, edini in ravno zdaj se odpravljamo.” Vsa vesela se namestiva v star, polomljen minibus, ki pa je imel od dvanajstih že osem sedežev zasedenih. No, pa bomo res kmalu krenili, sva si rekla ob ugotovitvi, da potrebujemo samo še dva potnika. S tako spretnimi ‘privabljači’ bo to en, dva, tri!

Mine petnajst minut, pol ure, ura. Vseh dvanajst sedežev je zasedenih, a mi ostajamo na mestu. “Zakaj pa stojimo?” Matic povpraša šoferja. “Še čisto malo, prijatelj!” Pride potnik številka trinajst, ki ga šofer stlači v zadnjo vrsto. V tem času se je nabralo toliko prtljage, da so najina nahrbtnika prestavili pod noge potnikom iz predzadnje vrste. Minute minevajo, potniki čakamo, drugi vmes obupajo in odidejo. Število potnikov se zmanjšuje in veča. Po štirih urah, ko se v minibus za dvanajst oseb stlači dvajset oseb, se šofer končno odloči zapeljati. Ob tem se mu k oknu postavi naših sedem ‘privabljačev’ z iztegnjenimi rokami. Delo so dobro opravili, zahtevajo plačilo. A voznik jim ga ne da. Zapre okno in se ‘naredi Francoza’. Privabljači mu jezno požugajo, nekajkrat brcnejo in udarijo po minibusu, a voznik se nonšalantno odpelje.

Še štiri ure kasneje le doseževa cilj. Kolena so žuljava od tiščanja, vratovi na robu ‘heksenšusa’ zaradi zvitih glav, prtljaga pa vsa blatna in pomendrana. Konec je, se blažena pretegneva.

S taksijem se odpeljeva še zadnjih nekaj kilometrov skozi Lake Malavi National Park, vse do jezera, kjer stoji najino eko-prenočišče.

Naslednjih nekaj dni sva preživela na in ob čudovitem jezeru Malavi, ki je znano kot eno izmed največjih jezer na svetu. Spoznala sva prijetne domačine in se z njimi zapeljala do bližnjega otoka Thumbi, kjer smo občudovali lokalno floro in favno. Kasneje smo se zapeljali še do plaže Otter Point, ki je s svojimi spektakularnimi, Sejšelom podobnimi skalami najbrž najlepša plaža daleč naokoli.

Ob povratku na kopno sva se sprehodila ob obali in znova spoznavala, kako zelo drži rek, da je voda življenje; tokrat v malo drugačni luči. Zdelo se je, da so vsi prebivalci mesta Cape Maclear zbrani ob jezeru. Nekateri so pomivali posodo, drugi oblačila, tretji sebe, četrti so ribarili, peti pa so preprosto uživali ob viru življenja. Tudi domače živali so zbrane ob jezeru, kjer se veselo napajajo. Ribiči so svoj ulov položili na vpete mreže, kjer se sušijo ribe, otroci pa so mreže izkoristili za igro v senci. Vso dogajanje je večni cikel, ki se vrti okoli skupnega vira.

Raziskala sva tudi skromno, prašno notranjost pristnega, sproščenega mesteca. Tu življenje poteka počasi, v miru in tišini. Nekaj je polj, nekaj blatnih cest, v splošnem pa preproste hišice in nasmejani ljudje, za katere se zdi, da se jim prav nikamor ne mudi. Saj se jim ne sme, če morajo na posamezen prevoz čakati več ur, sva pomislila na sotrpine iz minibusa. Ko v restavraciji naročiš kosilo, se lahko dodobra ‘naplavaš’, zviješ v visečo mrežo in prebereš nekaj poglavij svoje najljubše knjige preden ti kosilo dejansko postrežejo. Po eni strani je takšen tempo za nas, ‘zahodnjake’ malce živce parajoč, po drugi strani pa ti takšen način življenja lahko hitro zleze pod kožo. 🙂

Stanovala sva v trajnostnem lodge-u, ki je raj za vsakega pravega popotnika; natančneje v prikupnem lesenem šotorčku, ki sva ga delila z žuželkami in miško, ki si je vsako noč pot utirala ravno po deski nad najinima glavama. Ja, bivanje v takšnem lodge-u je pravo doživetje, vsekakor pa ni za vsakogar! 🙂 Na slikoviti terasi prikupen bazenček, okoli njega množica ležalk, mizic in visečih mrež, ob strani restavracija, platno in mini knjižnica. Zdelo se je, da popotniki tu preveč uživajo, da bi se sploh lotili raziskovanja. Naju je najbolj navdušilo dejstvo, da je vodilna ekipa zelo trajnostno usmerjena in da so pravzaprav del množice lodge-ov, ki se borijo za to, da bi Cape Maclear postal izključno trajnostna destinacija. V ta namen po vsem mestu organizirajo čistilne akcije, domačine izobražujejo o težavah onesnaževanja, postavili so koše za smeti, odprli nekaj reciklažnih trgovin, svoje posle vodijo trajnostno, dobiček pa namenjajo nepriviliranim družinam v mestni skupnosti. Poleg skupne sva naletela tudi na nekaj posameznih iniciativ, ki pa se prav tako borijo za dobrobit narave in skupnosti. Njihov trud je občudovanja vreden in prepričana sva, da bo Cape Maclear čez nekaj let še lepša, zanimivejša, zares zelena destinacija.

Morske avanture v Mozambiku

Zanimivo je, kako je doživetje nekega kraja v veliki meri odvisno od lastne izkušnje, od tega, če ti je bila hrana všeč, če si naletel na dobre ljudi, če si spal v prijetnem hotelu, predvsem pa od lastnih prioritet in pogleda na svet. Tako je bilo, denimo v Namibiji, med tuširanjem v kampu zanimivo poslušati pogovor prijateljic. Ena je rekla, da je kamp luksuzen, urejen, udoben, naravnost rajski; druga pa se je v solzah zgražala nad tem, kako je vse umazano, polno žuželk, da je voda hladna in nasploh se je zdelo, da je na robu živčnega zloma.

No, podobno se je tokrat zgodilo nama. Pred prihodom v Maputo, prestolnico Mozambika, sva prebrala zapis neke blogerke, ki je trdila, da je Maputo najgrše mesto na svetu. Pritoževala se je nad arhitekturo, prevozi, onesnaženostjo, celo nad ljudmi, češ, da so vsiljivi, neprijazni, celo napadalni. Najina pričakovanja so bila po branju, seveda, zelo umerjena. A mesto je pozitivno presenetilo.

Z zanesljivim javnim prevozom sva se zapeljala do osrednjih atrakcij. Kipci, cerkve, kolonijalna portugalska arhitektura navdahnjena z afriškim življenjem, modne kavarne, dobra hrana in kopica prijaznih ljudi. Mesto je urejeno, moderno in iskreno, eno izmed najlepših, ki sva jih v Afriki obiskala.

V sklopu najine bolj mestne izkušnje (v primerjavi z Malavijem), sva stanovala v hotelu Radisson Blu, ki sicer krepko presega najin budžet, a so nama v podporo projektu ponudili zastonj prenočišče. Moderen hotel s petimi zvezdicami sredi velemesta je sicer nekaj popolnoma drugega kot lesene kočice v naravi, a se tudi ta lahko pohvali z mnogimi ekološkimi iniciativami, zato sva bila tudi nad tem bivališčem navdušena. No, dejstvo, da sva tam prespala na Valentinovo noč in da so nama pripravili posebno romantično pojedino tudi ni škodilo. 🙂

Ko sva se naveličala mestnih radosti, sva se odpravila na dnevni izlet na sosednji otok Inhaca. Zgodaj zjutraj sva prispela v pristanišče, od koder gre ladjica. Vsa vesela sva si zagotovila sedeža ob robu in po dobri uri čakanja smo se le odpravili.

Vožnja je trajala dobri dve uri, najina izbira sedežev pa, kot sva kmalu ugotovila, ni bila najboljša, saj je morje z vsakim valom radodarna pljusknilo v naju in naju tako v dveh urah dodobra ‘opralo’. Že na tej točki sva bila hvaležna, da se nisva odločila za večdnevni izlet in tako s seboj vlačila vso prtljago. A presenečenj ni bilo konec. Malo pred obalo otoka je kapetan vrgel sidro in rekel: “Vsi dol z ladje!” Debelo sva se spogledala. Hec? Matic se je razgledal in opazil, da prihaja majhen čolniček, pomola za ladje pa dejansko ni. Matematika je v hipu postala preprosta – zares gremo dol. Tako sva si oprtala tisto malo prtljage, kolikor sva je imela in se v vrsti za ostalimi po vrvi in gumi sredi morja spustila na dva metra nižji, neprimerljivo manjši čoln. Ker se je slednji nekontrolirano majal in udarjal ob ladjo, sva si, kot tudi ostali, ob tem seveda umazala in zmočila obleke, a kaj ‘čmo’, v Afriki smo!

V nasprotju z rahlo avanturističnim prevozom pa je bilo pohajkovanje po otoku precej mirna, nevznemirljiva izkušnja. Majhen peščen otoček je bil še bolj tih kot običajno, saj sva ga obiskala sredi deževnega obdobja. Sprehodila sva se po majhnih vasicah, si privoščila zdrav otoški zajtrk, raziskala mangrove gozdove na severu in peščene plaže na zahodu. Otok Inhaca je sicer posebej priljubljen med ekoturisti, saj slovi kot dom 300 različnih vrst ptic, 160 vrst koral, želv, kitov in delfinov. A od vsega tega sva imela zaradi vztrajnega dežja bolj malo. Ah, ja, ko ti jo vreme zagode!

Ritem Esvatinija

Naslednja destinacija: kraljevina Svazi oziroma od lani kraljevina Esvatini – staro ime, ki so ga Angleži v času kolonijalizma zaradi težav z izgovorjavo preimenovali v Swaziland. Po napornem prečkanju meje v minibusu sva se le prebila do prestolnice Esvatinija oziroma do njenega spokojnega predmestja. Stanovala sva pri srčni, velikodušni družini ravno pod eno izmed mnogih kraljevih rezidenc.

Kakor so nama gostitelji zaupali, je prav kraljeva družina s svojimi posebnimi tradicijami pravzaprav največja ‘zanimivost’ v državi. Povedali so, da je država najbolj obiskana v času festivala Umhlanga, ki se običajno vrši konec avgusta. Na festivalu mlada, neporočena dekleta brez otrok plešejo in pojejo pred kraljevo družino in kopico drugih gledalcev. Tradicija je zelo kontroverzna, saj pretežno mladoletna dekleta parodirajo zgoraj brez, kar privablja množico seks turistov, poleg tega pa si kralj vsakih nekaj let med razgaljenimi puncami izbere novo ženo.

Tudi sicer je njihova tradicionalna kultura zelo posebna in zanimiva, zato sva se odločila obiskati kraj, kjer se s to tradicijo najlažje seznaniš – Mantenga cultural village. Kraj privablja množico obiskovalcev z obiljem naravnih lepot, pohodniških priložnosti, predvsem pa s slikovitim prikazom tradicionalne glasbe, plesa in življenja.

A ker naju bolj navduši narava, sva preostanek obiska preživela na pohodih. V nahrbtnika sva stlačila dva bidona s prefiltrirano vodo, nekaj jabolk in krekerje ter se z lokalnim minibusom prebila do bližnje gore Sibebe Rock. Sibebe Rock je druga največja granitna gora oziroma skala na svetu in kot takšna velja za eno izmed najbolj znamenitih geoloških formacij na celini. V Evropi ali Ameriki bi se okoli tovrstne naravne znamenitosti trlo turistov, v Afriki pa je vse še pretežno neizkoriščeno, pristno. Sama, sva se v miru in tišini sprehodila po okoliških zelenih hribčkih in dolinah, ki so naju z mnogimi pašniki spomnili na domače alpske vasice. Mimo kravic sva se povzpela na eno izmed zaobljenih skal, ki krasijo pokrajino in občudovala goro Sibebe, ki se je po dežju zaradi stoterih potočkov lesketala v odtenkih sive in srebrne. Čeprav sva zaprisežena lovca plaž, se nama je gorska spokojnost v trenutku zazdela rajska. Še dobro, saj sva se že čez nekaj dni napotila v deželo, ki slovi kot hriboviti paradiž.

Lesoto – kraljestvo med oblaki

Kraljevina Lesoto je edina država na svetu, ki v celoti leži na več kot tisoč metrih nadmorske višine (najnižja točka leži na 1400 metrih), zato je njegov nadimek popolnoma smiseln.

Prva postaja: Maseru. Živahna prestolnica Lesota zrcali prijaznost ljudi, njihov dobrodušni temperament kot tudi revščino. Samo mesto naju ni posebej navdušilo, a roko na srce, ga ni afriškega mesta, ki bi lahko pariralo evropskim. Če si navajen na Plečnikovo arhitekturo si v resnici razvajen. 😉 Afriška narava pa je druga zgodba, zato se, čim nama budžet in razmere v državi dopuščajo, podava v naravo. V mestu pa naju je navdušila kopica dobrodelnih iniciativ in organizacij, ki skrbijo za najbolj obubožane, za brezposelne ter za obolele z virusom HIV. Ker je Lesoto za Esvatinijem druga država z največ prebivalci okuženimi z virusom HIV, je slednjih organizacij še največ. Med njimi je tudi najbolj priljubljena gostilna v mestu – No. 7, ki ves svoj dobiček namenja izobraževanju o metodah zaščite, zdravljenju in soočanju s to boleznijo. Dobrodelno pa še dobro hrano strežejo! 😉

V bližini prestolnice je moč najti veliko hribov in skalnatih formacij, zato sva jih sklenila obiskati. Najbolj znana med njimi je ikonična stožčasta gora Qiloane, po obliki katere je nastal njihov tradicionalni klobuk mokorotlo in je pravzaprav narodni simbol Lesota. Okolica omenjene gore, ki sva jo dodobra prepešačila naju je do te mere očarala, da je država hitro skočila na seznam najinih najljubših v Afriki. Zeleni hribi in doline, pašniki, pastirji, živali, skale in kanjoni. Čudovita mešanica med evropskimi Alpami in ameriškimi kanjoni, naju je prešinila romantična ocena.

Za glavno atrakcijo v državi velja slap Maletsunyane Falls, ki se je posledično znašel na najinem urniku. Javni prevoz v državi je strašno neorganiziran, po mnenju domačinov sploh neobstoječ. Minibusi nimajo urnikov in se po inspiraciji vozijo na kratke razdalje, kar zahteva cel kup prestopanj, zato je dolgo čakanje ‘bogu izza hrbta’ sestavni del vseh potovanj po Lesotu. Domačini se temu izognejo s štopanjem, turisti pa se običajno poslužujejo organiziranih izletov ali najetih avtomobilov. No, midva pa sva se odločila za javni prevoz in sva … čakala. V odročnih vasicah, na pločniku ali travi, na soncu in vročini. Bilo je zamudno, a vsekakor vredno. Pogled na veličasten, skoraj 200 metrov visok slap in na ovinkasto rekico, ki si pot utira skozi globok kanjon je najmanj spektakularen. Piknik na nasprotni strani kanjona je skorajda ‘mus’. A previdno, ne preblizu prepada, saj je to odličen način da izgubiš kakšen nestabilno položen prigrizek, nahrbtnik ali še kaj več! Matic, ki je pred padcem komaj rešil fotoaparat in se posledično tudi sam postavil tvegano blizu roba že ve!

Ker je Lesoto dežela, ki slovi po zavidanja vredni zalogi vode, diamantov in marihuane, sva sklenila obiskati enega izmed ogromnih jezov, z vodo katerih oskrbujejo svojo in še del sosednjih držav. Obiskala sva najlepšega – Mohale Dam, ki leži na reki Senqunyane in je obdan s tisočerimi zelenimi grički. Dokler je sijalo sonce sva se prosto sprehajala, vpijala naravne lepote in klepetala s pastirji v tradicionalnih opravah, ko je začelo grmeti pa sva jo hitro ucvrla, saj naju je ravno prejšnji dan domačinka strašila, da Lesoto prednjači v številu žrtev udara strele. Preventiva pred kurativo, sva zaključila in nevihto prebrodila v preprostem vaškem baru polnem razposajenih, toplih, objemajočih domačinov. Nazdravili smo na lepote njihove dežele, tako zanetili malo neškodljivega patriotizma, proti večeru pa se nama je le uspelo dokopati do prevoza, ki je sklenil najin obisk Lesota.

Za popotnike

Malavi
Uradni jezik: angleščina (uradni), čevščina (narodni)
Valuta: kvača
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: maj do oktober (znosnejše temperature in manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/malavi/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/malavi

Mozambik
Uradni jezik: portugalščina
Valuta: mozambiški metikal
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: maj do november (znosnejše temperature in manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/mozambik/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/mozambik

Esvatini
Uradni jezik: angleščina in svazijščina
Valuta: lilangeni, južnoafriški rand
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: april do september
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/eswatini/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/svazi

Lesoto
Uradni jezik: sesotho in angleščina
Valuta: loti, južnoafriški rand
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: oktober-november, marec-april (najprijetnejše temperature in manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/lesoto/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/lesoto

Sharing is caring 🙂