Edinstvena pokrajina, pogled na razkošno mestno promenado in reševanje onesnaženosti – z roko v roki

Angola se je po dolgi državljanski vojni komaj pred kratkim začela odpirati svetu, a glede na to, da ima veliko ponuditi, tako na ekonomskem, kot na turističnem področju, se bi znala kmalu znajti na seznamu vodilnih afriških držav. Potencial države sva spoznala, seznanila pa sva se tudi z nekaterimi izmed njihovih najbolj perečih težav.

Najin obisk se je začel v srcu prestolnice. V simpatičnem hotelčku sredi širitve in renovacij sva se razpakirala in se po zakotnih ulicah peš podala proti središču mesta. Po skoraj neznosni vročini sva se prebijala po revnih umazanih ulicah, ki močno zaudarjajo po kanalizaciji. Mimo propadajočih, kockastih, komunističnih stavb sva prispela do prve postaje – bankomata. Ne dela. “V Angoli imamo velike težave z dvigovanjem denarja,” sva se spomnila besed možakarja iz dobrodelne organizacije Big Muxima, s katerim sva bila na vezi že pred prihodom v državo. Težave so tudi s semaforji, sva ocenjevala ob pogledu na ‘ugasle’ luči. Gradbišče na levi, renovacija na desni, na cestah pa vse od največjih revežev, do nesramno bogatih ljudi, ki si ob neštetih investicijah manejo dlani; prodajalci sadja in veliki poslovneži, še med hojo prezaposleni, da bi dvignili pogled in užili sončen dan. Čez čas so se ulice razširile, nekoliko ‘očistile’ in pokazale prve znake dolgoletne portugalske nadvlade. Bližala sva se centru.

Podala sva se do največje znamenitosti v mestu – do Trdnjave svetega Miguela in ko sva prispela se je pod nama razprostrl čudovit pogled na Luando. Mesto izgleda krasno od tu zgoraj, iz daljave, od koder ni mogoče opaziti napak. Kljub temu, da trdnjava deli obalni del mesta na tisto prestižno promenado s palmami, dobrimi avtomobili in znamenitimi stavbami na eni in favelo na drugi strani, razdalja ‘prijetno’ popači vtis. Čeprav sva se zavedala, da je prizor zavajajoč, sva tu ostala vse so sončnega zahoda, ki je že v osnovi estetskemu obalnemu delu mesta s tisočerimi odtenki ‘tople’ dodal še tisto piko na, ki je sceno čarobno zaokrožila.

V prihodnjih dneh sva mesto podrobneje raziskala. Obiskala sva turistične atrakcije, občudovala portugalsko arhitekturo, uživala v dobri kulinariki ob prijetni glasbi, se udeležila tečaja Zumbe, eno popoldne pa sva preživela na uličnem festivalu z eno neizmerno prijazno gospo, ki sva jo spoznala preko dobrodelne organizacije, s katero sva sodelovala, in njeno družino. Sveži grafiti, dobra glasba in sproščeno vzdušje so naju navdušili, izključno mesna izbira hrane malo manj. Najini dnevi v Luandi so minevali v znamenju mirnih sprehodov in zanimivih kulturnih dogodkov. Spoznala sva, da je prestolnica Angole živahno mesto, navdahnjeno z omamno kombinacijo portugalskega in afriškega in vpeto v okvire hitro spreminjajočega in razvijajočega se enaindvajsetega stoletja.

A najin projekt ne vključuje zgolj razgledovanja, raziskovanja in zabave. Tako sva nekaj dopoldnevov preživela v revnejših četrteh, obdana z manj priviligiranimi, a še bolj navdihujočimi ljudmi, ki so prepričani v lepšo prihodnost in odločeni, da jo dosežejo, tako na osebni, kot na državni, celo svetovni ravni. Z dobrodelno organizacijo Big Muxima sva se povezala še pred prihodom v državo. Povabili so naju, naj obiščeva dve sirotišnici, s katerima sodelujejo in nama pomagali pri organizaciji sajenja dreves in obsežnejše čistilne akcije. Obisk sirotišnic je bil sladko-grenka izkušnja. Po eni strani je srce parajoče spoznati otroke, ki so jih starši tako ali drugače zapustili in jih tako obsodili na slabše pogoje življenja v ustanovi, ki otrokom sicer zagotavlja obrok na mizi, streho (pa čeprav polno lukenj) nad glavo, osnovne potrebščine in izobrazbo, a zaradi večnega pomanjkanja sredstev propada. Po drugi strani pa je neverjetno dejstvo, da so ti isti otroci kljub žalostni zgodbi polni elana, veselja do življenja in vere v boljšo prihodnost. “Otroci se zmeraj razveselijo obiska tujcev,” je povedala ravnateljica ustanove, prijazna ženska, ki več kot očitno daje vse od sebe, da otrokom zagotovi vse kar potrebujejo, mladostnikom pa priskrbi državne ali kadrovske štipendije, ki jim omogočajo univerzitetno izobrazbo. “Spoznavanje tujcev jim je v navdih, radi poslušajo zgodbe o tujih deželah, še raje pa si shranijo njihove kontakte in si tako stkejo mednarodna poznanstva in prijateljstva.” Zaupala nama je, da večina teh otrok prejme vsaj osnovno izobrazbo, da si običajno ustvarijo družine, se zaposlijo in živijo normalno življenje. “Zahvaljujoč našem strogem sistemu se naši otroci pogosto celo bolje izšolajo kot otroci iz določenih revnejših družin, ki se ne obremenjujejo z izobrazbo,” je ponosno dejala. Kljub spodbudnim besedam sva se počutila nemočno. Popravila bi jim streho, nadomestila polomljeno pohištvo, jih opremila z hrano za vse leto. A ker denar služiva spotoma in se tako počasi premikava iz države v državo, sva lahko ponudila zgolj drobiž, družbo in promocijo (pa ne da so od naju karkoli pričakovali). Drobiž, ki ga od posameznikov ne sprejemajo, so zavrnili, družbo pa so z odprtimi srci sprejeli. Razgovorili smo se o pomembnosti miru, ki se je mlajše generacije navadno sploh ne zavedamo, o pomembnosti varstva okolja, sajenja dreves, ki so pljuča sveta in o težavah onesnaževanja, nato pa so nama otroci zaupali svoje sanje za prihodnost. Vsi so se videli v čistem mestu, udobnem domu, z dobro službo. Skoraj polovica jih želi postati zdravnikov, nekateri pa se vidijo kot profesorji, podjetniki, pravniki ali policisti. Zgodbe polne optimizma so naju navdušile.

Z istim zanosom so nato segli po lopatah in nama pomagali na njihovem dvorišču posaditi nekaj dreves. Posadili smo tri sadna drevesa, ki jih bodo poleg sence in kisika oskrbovala tudi s sadjem, poleg tega pa še nekaj zeliščnih rastlin, s katerimi si bodo pripravljali solate in lajšali zdravstvene težave. Otroci so mlade rastlinice ljubeče pobožali, jih poimenovali ter obljubili, da bodo zanje lepo poskrbeli.

Z najstarejšimi otroki smo se nato odpravili na plažo, kjer smo se lotili obsežnejše čistilne akcije. Pogled na plažo naju je presunil. Ob robu morja morje plastike. Smetem ni bilo videti konca. Zavihali smo rokave, se lotili ozkega pasu in napolnili 66 sto litrskih vreč. Morda se sliši veliko, a na žalost je tako, da smo samo popraskali površje neskončnega kupa odpadkov. Prizori so šokirali tudi njih, zato so samodejno sklenili, da bodo čistilno akcijo ponovili vsako nedeljo, vse dokler ne bo njihovo mesto čisto. Plan je ambiciozen, a hvale vreden. Kljub slabi situaciji, s katero smo se soočili smo se poslovili z neomajno vero v boljši jutri.

Po spoznavanju negativnih plati mesta sva si zaželela umika v naravo. In kam bolje kot v eno izmed najbolj posebnih in priljubljenih pokrajin v državi? Obiskala sva tako imenovani Miradouro da lua ali razgledno točko lune, ki slovi po svojih oranžkastih klifih in nenavadno narezljanem površju, ki spominja na površje lune. Kraj se nahaja le nekaj sto metrov od morja in ponuja več točk z razgledom na ‘površje lune’. Medtem ko se je večina obiskovalcev ustavila za nekaj minut, posnela nekaj fotografij, sva se midva kot vkopana zagledala v to čudo narave. Razmišljala sva o stoletjih dežja in erozij, ki so avtorji te umetnine ter o ranljivi peščeni strukturi teh formacij, ki se lahko porušijo pod nogami enega nepremišljenega obiskovalca. Sprehodila sva se po ozkih ravninah med formacijami in pazila, da se ne dotikava dragocenih peščenih stolpcev neštetih oblik in velikosti. Redko zelenje se začne nižje, bližje morju, a tudi pesek je narava in sprehod po naravi nama je zmeraj neprimerljivo prijetnejši od pohajkovanje po mestu, ne glede na atrakcije, ki jih le to ponuja. Spomnila sva se otrok in njihove neomajane vere ter se razgovorila o pomembnosti vztrajnosti in optimizma. Daleč od mestnega vrveža, v spokojnem objemu narave sva si zbistrila misli in se nato kot prerojena odpravila novim izzivom naproti.

Za popotnike

Angola
Uradni jezik: portugalščina
Valuta: Kwanza
Časovni pas: UTC+1
Najbolj primeren čas za obisk: junij do oktober (prijetne temperature, manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/angola/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/angola

Sharing is caring 🙂