Deževni dan ob obali drugega najglobljega jezera na svetu

Najin obisk Burundija se z uradniki, ki so zahtevali podkupnino in so nama pridobitev vize skušali računati dvojno ni začel najbolje. Izsiljevanje za denar na cesti je ena stvar, ko pa imaš opravka z uradnimi osebami pa sva vedno v precepu. Po eni strani bi mu rad ugodil in si tako zagotovil varen in enostaven vstop v državo, po drugi strani pa si, kot uradna oseba, ki izsiljuje, tudi sam v prekršku, če ga ‘podkupiš’ kakor zahteva. Na eni strani imaš uradnika s tvojim potnim listom v rokah in subtilno grožnjo na ustnicah, nad njegovo glavo pa kričeče opozorilo, da je podkupovanje uradnih oseb kaznivo dejanje. Tako neposredno naju niso izsiljevali že od Nigerije, zato sva že skoraj pozabila, kako naporna je tovrstna situacija. Zaradi komplikacij sva vzela le dvodnevno prestopno vizo, doplačala tistih zahtevanih dvajset evrov in pustila letališče za sabo.

Prihod v hotel je bil precej bolj prijeten. Ker je Burundi prizorišče številnih političnih trenj, je turizem v državi zelo omejen, skoraj neobstoječ. Hoteli so posledično precej prazni in zato toliko bolj veseli vsakega gosta. Pričakali so naju s pijačo za dobrodošlico, s širokimi nasmeški in z mladim receptorjem na čelu, ki sicer ne govori angleško, a je dal vse od sebe. Navdušen študent turizma je bil tako vzhičen nad prihodom tujcev, da naju je celo nekajkrat prosil za selfi.

Pomanjkanje turizma se čuti tudi na ulicah. V narodnih parkih Kenije, na Zanzibarju in pri Viktorijinih slapovih je prisotnost tujcev nekaj povsem običajnega, dolgočasno vsakdanjega, zato ostaneš večinoma neopazen. V Burundiju pa, ne glede na to, kako si želiš se zliti z okolico, naša svetla polt kričeče izstopa in opozarja na tvojo prisotnost. Otroci so se kar ustavljali in zrli v naju dokler nisva izginila za obzorjem. Vsakega vsa pozdravila, se nasmehnila, mu pomežiknila in napetost se je razblinila.

Sprehodila sva se po ulicah Bujumbure, bivše prestolnice Burundija. Iskala sva središče mesta, a ker domačini koncepta središča ne poznajo, sva preprosto zajadrala tja, kjer je bilo največ ljudi, tržnic, katedral in starih kolonijalnih zgradb. Revno in onesnaženo mesto naju ni prepričalo. Glede na to, da je bil deževen dan, niti tistega tipičnega afriškega duha ni bilo na spregled, zato sva se ponovno zatekla k naravi.

Tropsko podeželje pa nikoli ne razočara. Zapeljala sva se mimo mnogih kmetijskih površin, ki prekrivajo skoraj 60% ozemlja in med katerimi prevladujejo nasadi banan, manioke, koruze, sladkega krompirja, stročnic, čaja in kave. Zelenju ni bilo konca; a kako bi mu tudi bilo v pretežno poljedelski deželi. Domačin nama je zaupal, da sta kava in čaj pravzaprav glavni izvozni dobrini, zato je bil najin naslednji cilj obisk gostilne, kjer si lahko privoščiva skodelico pravega burundijskega čaja.

Močna aroma temnega čaja naju ni toliko navdušila, kot naju je navdušila okolica. Čaj sva namreč spila na sloviti plaži Saga, ki se nahaja ob Tanganjiškem jezeru, ki pa velja za največjo znamenitost v državi. Bil je že drugi dan v Burundiju, a dež ni pojenjal. Kratkotrajno modrino so kaj kmalu prekrili oblaki. Po skodelici čaja na čelu podolgovatega jezera, ki mu ni videti konca in pravzaprav označuje celotno mejo med Tanzanijo in Demokratičnim Kongom ter se zaključi šele v Zambiji, sva se sprehodila ob obali. Prizori revščine se mešajo z očitnim trudom privabljanja turistov. Simpatične gostilne s slamnatimi senčniki, na plaži razposajeni otroci, ki v pesku delajo premete, prodajalci, ribiči, nosači, ki so sredi dela in se ne ozirajo na lepote jezera ter tisti, ki si ure krajšajo z žogo v rokah ali pod nogami. Drugo najgloblje jezero na svetu je za nekatere vir hrane ali zaslužka, za druge kraj, kjer preživljajo prosti čas, nam, obiskovalcem, pa predvsem predstavlja lep razgled in priložnost, da v prijetnem vzdušju pokramljamo z domačini, česar seveda nisva izpustila. Skupina ragbijistov je svojo strast do športa, svoje treninge in nasploh življenje v Burundiju opisovala z zanosom, na drugi strani pa naju je nek drugi možakar prosil za pomoč pri vstopu v EU. Burundi se sicer na lestvici najbolj srečnih narodov zaradi političnih težav in revščine pogosto znajde na enem izmed zadnjih mest, a čeprav tiste značilne afriške iskrice, plesa na ulicah in nalezljivega optimizma, resda ni bilo najti, prebivalci v splošnem svoje stiske ne kažejo.

Najin dan na plaži je tako minil v sproščeni družbi prijetnih ljudi, lenivih valov, močnih skodelic čaja in čudovitih prizorov. Najin obisk Burundija pa morda ni bil tako spektakularen, vseeno pa enako poučen in nepozaben.

Za popotnike

Burundi
Uradni jezik: francoščina, kirundščina, tudi angleščina
Valuta: Burundski frank
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: junij do september (prijetne temperature, manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/burundi/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/burundi

Sharing is caring 🙂