Demokratično republiko Kongo sicer naše zunanje ministrstvo ne uvršča na seznam najnevarnejših držav na svetu, vseeno pa se obisk Demokratičnega Konga že nekaj let odsvetuje. V prvi vrsti zato, ker je država pogosto prizorišče raznih političnih trenj in uporov, poleg tega pa je v zadnjem času Kongo večkrat prizadela epidemija ebole. A turisti se kljub težavam vedno znova vračajo v to čudovito državo, ki slovi po svoji neverjetni biološki raznolikosti, po bogati flori in favni in po pohodništvu brez primere.
Najina izbrana destinacija je bil narodni park Virunga, ki velja za najstarejši narodni park v Afriki, oziroma natančneje, vulkan Nyiragongo. Obisk Konga sva načrtovala v decembru, a je bil narodni park od poletja zaradi težav z uporniki zaprt. Ko se je februarja ponovno odprl, sva natančno raziskala najine možnosti. Kakšna je situacija z uporniki, kako je z ebolo, je obisk Konga varen, sploh izvedljiv? Pri turistični agenciji, s katero sva se kasneje podala na vrh vulkana so nama je zagotovili, da nevarnosti ni, zato sva se le odločila za obisk, a sva kljub temu sledila vsem varnostnim nasvetom in se tako odločila za obisk narodnega parka, ki je daleč od nevarne bolezni.
Ob vstopu v državo na meji z Ruando naju je pred vhodom v eno izmed najbolj urejenih mejnih kontrolnih točk v Afriki pričakala Unicefova zdravstvena postaja, kjer sva si umila roke s klorirano vodo in kjer so nama izmerili temperaturo. Tovrstne postaje, ki so opremljene z osnovnimi podatki o virusu ebole, so postavljene po vsej državi, ravno z namenom preprečevanja nadaljnjih izbruhov bolezni. Ko sva uspešno prestala preizkus, sva nadaljevala s postopki. Prečkanje meje je potekalo brez zapletov, na meji sva obiskala tudi uradno pisarno turistične agencije, kjer sva pustila večji del prtljage, nato naju je pa vodič odpeljal proti vhodu v narodni park.
Pot je potekala skozi Gomo, prestolnico province Severni Kivu, ki je bila že večkrat žrtev izbruhov bližnjega vulkana. Revno mesto kljub bližini slovitega narodnega parka in jezera Kivu ni turistično, vseeno pa ponuja nekaj zanimivih prizorov.
Izhodiščno točko smo dosegli okoli pol desete zjutraj. Tam smo ponovno preverili seznam osnovne opreme, ki so nama ga posredovali že preko elektronske pošte: dober nahrbtnik z nepremočljivo prevleko, nepremočljiva oblačila, primerna obutev, dodatna suha in topla oblačila v plastični vrečki, spalna vreča, vsaj liter in pol vode na osebo ter nekaj prigrizkov. Medtem ko se nekateri odločijo za najem nosačev in kuharja, ki na vrhu vulkana pripravi pojedino, sva midva sklenila potrebščine na vrh vulkana znositi sama. Tako sem si jaz oprtala pet kilski nahrbtnik, Matic pa je sklenil skoraj 2000 metersko višinsko razliko premagati z dvajsetimi kilogrami na plečih. Šesti vojaki, ki so naju spremljali (kar pa ni stvar debate) se mu niso mogli načuditi. “Si prepričan, da boš zmogel? Ne bi najel nosača?” so preverili, ob čemer sem tudi sama prikimala, a Matic je bil v odločitvi neomajen. “Zmorem.” Vodilni vojak nama je zabičal, naj vselej slediva njihovim navodilom ter razložil, da nas čaka približno šest urni pohod in štirje postanki. In tako smo se odpravili.
Pohod se je začel počasi in umirjeno. “Ha, kako smo počasni!” sva z Maticem zadovoljno in ponosno kimala, ko smo se sprehajali skozi tropski gozdiček ob vznožju gore, ne vedoč kaj naju čaka. V tem delu sva se nadejala srečati kakšnega šimpanza ali pavijana, pa nisva imela te sreče. Prvi postanek je prišel še prehitro. Po tem se je pot nekoliko spremenila. Postala je malo bolj strma, predvsem pa zaradi neštetih vulkanskih kamnov, ki so ostali od zadnjega izbruha leta 2002, veliko bolj drseča. Rastje se je razredčilo, drevesa so postala nižja, pogled na vulkan ter v dolino pa so zastirali gosti oblaki. Čez slabo uro druga postaja. “Malo je naporno, jasno, a gre!” sva ocenjevala. Steza med drugo in tretjo postajo je bila zelo podobna tisti pred prejšnjim postankom, a noge so bile za odtenek bolj utrujene. Glede na to, da je ta del poti postregel z dodatno pavzo na polovici, kjer se je del spremstva zamenjal, je bila zadeva do tretjega postajališča še povsem prijetna. Po tretjem pa je pot postala bistveno bolj strma in naporna, razgled pa se nikakor ni zjasnil. Tik pred ciljem, ko se mi je tempo vojakov, ki živali varujejo pred krivolovci, popotnike pa pred uporniki, zdel nemogoč so bile noge na meji krčev, oblačila povsem premočena, pljuča, ne navajena podvigov na tovrstnih nadmorskih višinah, pa so le stežka opravljala svoje delo. Zadnjih nekaj korakov se je neznanslo vleklo, a na koncu nama je vendarle uspelo!
“Dobrodošla!” nama je čestital vodja stražarjev, ko smo prispeli do majhnih kočic za dve osebi, ki so od roba kraterja oddaljene le nekaj metrov. “Hvala!” sva s težavo dahnila, medtem ko sva skušala izostriti nešteto pisanih flekcev pred očmi. Ja, vulkan naju je uničil – vsaj mene. Odprl je vrata ene izmed kočic in naju povabil, naj se razkomotiva. V kočici sta bili dve blazini, kamor sva položila spalni vreči in še ravno toliko prostora, da sva lahko odložila nahrbtnika; sicer pa je koča le ogrodje, ki ščiti pred vremenskimi razmerami, za katerega sva bila še kako hvaležna. Preoblekla sva se v suha oblačila, se preobula, in končno prišla do daha, a le za trenutek, saj nama ga je pogled v krater ponovno vzel.
Prizor je bil izjemen. Globok, skoraj dva kilometra širok krater, sredi tega pa spektakularno jezero lave, ki velja za enega največjih, sploh pa za enega izmed redkih obstojnih. Jezero je bilo staljeno, dodobra razpokano, iz razpok pa je divje špricala lava. Sedla sva na rob in občudovala moč narave.
Nekaj ur kasneje, ko se je že stemnilo, je prizor presegel samega sebe. Razpoke so se povečale, jezero se je razlilo, lava pa je bruhala še višje kot prej. Žareča svetloba je dim obarvala v najbolj nore odtenke rdeče. V rdeči noči sva uživala vse dokler naju mraz ni premagal (na 3470 metrih nadmorske višine pač tudi v tropskem pasu ni vroče), nato pa sva si oblekla par dodatnih puloverjev in se zavila v spalno vrečo ter privila en k drugem. Čakala naju je glasna, boleča, hladna noč, a nepozabni prizori so bili vredni vseh naporov.
Naslednji dan sva se zbudila ob sončnem vzhodu, ki je nebo okoli vulkana obarval v čudovite odtenke oranžne. Nad nami le redka meglica, pod nami pa gosti oblaki, ki so tudi tokrat zastrli pogled na dolino. Še zadnjič sva pokukala v krater, nato pa se od vulkana le stežka poslovila in odpravila nazaj proti Gomi.
Pot navzdol je bila meni osebno še precej bolj naporna kot navzgor, saj so razbolele noge komaj obvladovale drseče, celo nekoliko vlažne strmine, a smo kljub temu, kot navzgor, tudi dol grede podirali rekorde. Izhodiščno točko smo namreč dosegli še pred deseto zjutraj. Vodiču, ki nama je prejšnje jutro razkazal mesto sva pokazala fotografije do (in celo preko) roba napolnjenega jezera lave in bil je navdušen. “Srečo sta imela,” je razsodil. “Z jezerom, z ne pregostim dimom in z vremenom. Tile reveži bodi hodili po dežju,” je pokazal na tri popotnike, ki so se ravno podajali na dogodivščino. Ob misli na dodano oviro me je zmrazilo.
Odpeljali smo se do jezera Kivu, enega izmed velikih afriških jezer, ki leži na meji z Ruando. Sedla sva na rob jezera, sezula prepotene pohodniške čevlje in žuljave noge namočila v jezero obdano z mnogimi zelenimi hribčki. Ah, paše! Noge sva lenivo namakala v blagodejni vodi vse dokler naju dež ni pregnal nazaj v Ruando in novim doživetjem naproti.
Za popotnike
Demokratična republika Kongo
Uradni jezik: francoščina in še 4
Valuta: Kongoški frank
Časovni pas: UTC+1 do +2
Najbolj primeren čas za obisk: julij do september (najmanj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/kongo_demokraticna_republika/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/demokraticna-republika-kongo
