O Zambiji sva slišala ogromno lepega, zato sva se obiska že nestrpno veselila. Destinacija: Livingstone in znameniti Viktorijini slapovi – itak! 😉
Prva postaja: preizkušanje hrane. V spletni popotniški bibliji – TripAdvisorju, sva izbrskala informacijo o najboljši restavraciji v mestu, kjer po sprejemljivih cenah strežejo lokalno hrano. Cafe Zambezi. Slišalo se je obetavno, pa še blizu najinega preprostega lodge-a je.
Kot se za sestradana gurmana spodobi sva bila vsa solzna od sreče že ko so postregli jedilnik. Za predjed sva naročila krožnik tradicionalnih dobrot. Prinesli so po dve piščančji perutnički v čili omaki, dve samozi (zvitek s piščančjim mesom), dva haloumi sirčka in dva feferončka polnjena s feto. Žal je bilo vse ocvrto, kar niti približno ni po najinem okusu, a kljub temu ‘fino’. Matic je svoj feferonček zmazal brez težav, jaz pa sem se s svojim pošteno namučila. Ves pladenj je bil z vsakim grižljajem bolj pikanten, pa nisem točno vedela zakaj – če so krive perutničke, samoza ali feferon. Načeloma rada jem pikantno hrano in tudi prag vzdržljivosti imam precej visok, zato mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Na koncu sem vendarle obtožila feferon. Prosila sem Matica, naj preveri če se mu moj zdi bolj pekoč od njegovega. Matic korajžno ugrizne. “Mislim, da ni bolj pekoč,” skima. Natakarica prinese glavno jed – zelenjavni krožnik s feto in krokodilja nabodala. Zelenjavo si hlastno poženem v usta v upanju, da mi pogasi požar. “Mogoče je bolj pekoč kot moj,” se oglasi Matic, a ga več ne slišim dobro. Uau, vroča zelenjava ne koristi mojim razbolelim brbončicam. Naredim debel požirek vode. “Najbrž je res bolj pekoč kot moj,” ponovno zadoni Matičev glas, tokrat že čisto pridušeno, kot bi govoril iz oddaljene jame. Tisti požirek prej? Napaka! Vrže me iz stola in požene proti stranišču. Kot zblaznela se sprehajam po wc kabini, si pljuskam vodo v glavo in grizem pesti, da ne zakričim. Feferon udari na možgane, mi zamegli misli in omaja ravnotežje. Čez nekaj minut se le primajam nazaj do mize. “Ja, ja, tvoj feferon je definitivno bolj pekoč od mojega,” hripne Matic ves ‘prešvican’ in zaripel v obraz. Aha, pa ga je zadelo. Nekaj časa sva se zvijala, blažila bolečine in se blesavo hihitala. Feferon je bil tako pekoč, da je deloval kot droga. Ko je zadetost končno popustila, sva se končno posvetila glavni jedi. Nad hrano, predvsem nad krokodiljimi nabodali sva bila navdušena. Meso je po svoje podobno piščancu, po drugi strani pa lignjem. Belo je, rahlo in čvrsto, zares okusno. Kosilo je v sproščenem lokalu z množico zambijskih in tudi nogometnih motivov minilo v prijetnem vzdušju, z dobrim in enim posebej pikantnim presenečenjem in tako pomenljivo naznanilo začetek nove avanturice.
V samem mestu ni veliko za videti. Na eni strani imaš ne betonirane cestice po katerih otroci med smetmi manevrirajo z gumami od avtov ter tekmujejo, kdo bo hitrejši; na drugi strani pa velike nakupovalne komplekse s Sparom, KFC-jem in Pizza Hutom. Slednji se včasih povsem prileže, ne bom lagala, saj imajo akcijske cene, ‘domačo’ hrano in zanesljiv Wi-Fi, ki je v splošnem že v skoraj vsakem hotelu dosegljiv, a še zdaleč ne vedno zanesljiv.
Glede na to, da so daleč največja atrakcija v regiji oziroma v vsej državi Viktorijini slapovi nisva dolgo ovinkarila. Odpravila sva se na lov za busom. “Nama prosim poveste kje je avtobusna postaja?” sva povprašala nekega taksista. “Avtobusi ne vozijo do slapov, vzeti morata taksi,” se je gladko zlagal. Ah, seveda, taksist že ne bo pošteno povedal. Vprašala sva policista, ki naju je napotil le 100 metrov stran. Sedeva na minibus brez blazin, počakava na zadostno količino potnikov in se odpeljemo. Avtobus se ustavi, plačava, izstopiva in ko se zazrem predse, pomislim: carski privid! Nekaj metrov stran zebra, dve, tri! Ograja? Ma, kaki! In potem ugotovim, da ni privid. Medtem ko se živali navadno nahajajo v precej oddaljenih krajih, daleč od mest in civilizacije, se tu zebre brezskrbno pasejo le deset kilometrov od Livingstona, pri vhodu v eno izmed največjih svetovnih znamenitosti. Domačini se ne zmenijo zanje, one pa ne za njih. Nama pa seveda čeljusti popadata po tleh in se jih fascinirano, a previdno lotiva s fotoaparati. Diplomatsko nam dava nekaj metrov varnostne razdalje, a zebre se na ‘dogovor’ požvižgajo. Pod mojimi nogami je najboljša trava zato me praktično izrine iz dela zelenice in se brezbrižno postavi le nekaj centimetrov stran od mene. Jaz sem se seveda skoraj stopila in sem le stežka brzdala naravni instinkt, da jo objamem in ‘polupčkm’. Fantastičen začetek dneva.
Pot sva nadaljevala proti Viktorijinem mostu, slovitem mostu čez reko Zambezi, ki povezuje Zambijo in Zimbabve ter ponuja vrhunski pogled na veličastne slapove in razburkano reko, ki komaj malo prihaja k sebi po dramatičnem dobrih 100 mettov globokem padcu. Klik klik, fotoaparata sta zapela.
Kasneje sva se sprehodila mimo najbrž najbolj prestižnega hotelskega sklopa v Zambiji, hotela Avani in Royal Victoria Falls Resort, in se iz gole radovednosti odločila pokukati v ogromen park, ki ju obdaja. V razcapanih športnih oblekah sicer nisva ustrezala tipičnemu profilu običajnih gostov, a so naju vseeno spustili na svoje ozemlje. Pri prvem, Avani hotelu ribniček in napis: Pozor, krokodili! Ha, lovska! Sprehodiva se proti reki, ki se na tej točki še ni podala na svojo razburljivo vertikalno popotovanje. Ob reki električna ograja in opozorilni znak, da hotel ne odgovarja za možno smrt zaradi divjih živali na njihovem zemljišču. Malo sva skomignila, rahlo zaskrbljena, a po večini še zmeraj prepričana, da se divja žival pač ne more znajti na hotelskem ozemlju. Sprehod sva nadaljevala po romantični stezici do ostanka avtentične zambijske vasice, ki danes služi kot prikaz podeželskega življenja za turiste, nato pa naprej do bratskega hotela Royal. Na krošnjah nad nama naenkrat vrvež. Ozreva se in zagledava opice, ki veselo skačejo iz veje na vejo in naju opazujejo. Pogled preusmeriva predse in tudi tu so. Dve, pet, deset, zdi se da jim ni konca. Na tleh, na drevesih, na balkonih in strehi hotela. Ene so lenivo poležavale, druge so nekaj glodale, tretje so se med seboj dražile in ravsale, nekatere pa so sklenile preveriti, če ta dva turista prinašata kakšne dobrote. Najprej so se lotile mene. Brez uverture so me začele loviti po zelenici. Spet – prvi instinkt: “Prepusti se, naj splezajo nate, naj te preiščejo, pregnetejo in prekuštrajo.” Ustavila sem se, nato pa se spomnila opozoril zdravnice o nevarnosti stekline in ostalih eksotičnih bolezni in se hitro ponovno pognala v tek. Bilo mi je smešno, prikupno in strašno hkrati. Kaj točno se zgodi, če me dobi? Matic pa se je režal in me nič kaj kavalirsko fotografiral. 🙂 V tem se iz ozadja pojavi velika impala moškega spola z ogromnimi rogovi. Spet debelo zamežikam. Pa, praktično stojim pod balkonom sobe enega izmed najprestižnejših hotelov v državi; kako za vraga si torej tudi ti tu? Medtem ko sva midva povsem fascinirana nad njim, se on za naju sploh ne zmeni. Odpraviva se nazaj proti hotelskem bazenu, kjer pa naju čaka že novo presenečenje. Družina zeber je sklenila, da je za večerjo na jedilniku jasica pri bazenu. Z odprtimi usti sva se sprehodila mimo čudovitih živali, čisto blizu, one pa so mirno žvečile svojo večerjo. Tudi par drugih obiskovalcev jih je navdušeno lovilo v objektive, redni gosti hotela pa so hladnokrvno ostali na terasi. No, njim so jo pa v tem navihani pavijani zagodli, saj so jim iz mize pokradli sladkor in se odhiteli na streho posladkati. Sonce se je začelo spuščati za slap, ki se od zgoraj kaže kot niz romantičnih meglic in čudoviti odtenki oranžne so obarvali že tako neverjeten prizor. Bil je popoln zaključek popolnega dneva.
Naslednje jutro sva se končno odpravila še v park pri slapovih. Dvajset dolarjev na osebo, ni tako hudo. Vseeno pa sva sklenila iz vstopnice ‘potegniti’ vse kar se da, zato sva park prehodila po dolgem in po čez. Najprej sva se podala na t.i. Fotografsko pot, odkoder se obiskovalci naužijejo pogleda na slap od daleč, od tam, kjer se meglica pri slapu že razblini. Nato sva se podala navzdol, na pot z imenom Boiling pot, ki vodi vse do ‘poslapne’ reke Zambezi in njenega stranskega pritoka. Pogled na divjo reko in znamenit Viktorijin most od spodaj je spektakularen, še bolj nora pa je bila pot do tja. Proti reki sva se namreč odpravila ravno v trenutku, ko se je ogromna družina pavijanov odpravila navzgor. Po ozki potki smo se srečevali in se en drugemu spoštljivo umikali. Odrasli in mladički, nekateri tako majhni, da se prevažajo na maminih hrbtih ali trebuščkih. Noro!
Izjemna izkušnja pa je bil vsekakor tudi ogled slapov iz prve vrste, prav iz ozke razpoke, kamor pada voda in je zrak tako poln vodnih kapljic, da si na koncu poti premočen do spodnjega perila – kot bi se okopal v veličastni, na točki kjer pada na spodnje ‘nadstropje’ skoraj 2 kilometra široki reki. Izvedela sva, da slapovi niso niti najširši, niti najvišji, a glede na to, da prednjačijo v obeh dimenzijah so skupno smatrani za največje.
Seveda sva si želela obiskati tudi Devil’s Pool oziroma Vražji bazen, miren del reke ob robu slapa, a je v tem času zaradi previsoke vode žal zaprt. Sva pa zato videla slap v vsej svoji veličini, ob kateri se človek zave svoje majhnosti.
Zambija, torej, za naju – čista desetka! 🙂 Odtod pa sva se odpravila proti avanturistični Bocvani.
Za popotnike
Zambija
Uradni jezik: angleščina
Valuta: zambijski kwacha
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: maj do oktober (zmernejše temperature – predvsem do začetka septembra, manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/zambija/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/zambija
