Glede na to, da se ravno blizu Viktorijinih slapov stikajo skoraj štiri države (Zambija, Zimbabve, Bocvana in Namibija), sva ta del Afrike sklenila prepotovati s cestnimi prevoznimi sredstvi. Tako sva po dobri uri vožnje z avtobusom, taksijem in mini trajektom, ki v resnici bolj spominja na splav, iz Zambije prispela v Kasane – mesto, ki leži blizu stičišča teh držav. Najin obisk Bocvane se je začel skromno – brez elektrike. Ker omenjeni del Bocvane dobiva elektriko iz Zambije in ker se je pri njih podrl daljnovod, je vse mesto ostalo brez elektrike. Ne za nekaj minut ali ur, kot bi se v skrajnem primeru zgodilo pri nas, temveč za dva cela dneva. Obratovale so le redke gostilne in trgovine z generatorji, vse ostalo je mirovalo. Tudi najin hotel je bil brez, zato sva morala vse nakupe in dogovore opraviti podnevi. Zvečer pa vroča soba, sveča in midva. Ni nama bilo hudega.
Naslednje jutro sva se zbudila zgodaj in se opravila na safari v narodni park Chobe. Safari je pač zmeraj čudovito doživetje – za ljubitelje živali gotovo eno najlepših. Ko jih enkrat vidiš v svojem naravnem okolju svobodne se ti vsakršni živalski vrtovi ali podobne ustanove, kjer živali služijo zabavi ljudem pošteno priskutijo. Pokrajina je lepa, zelena, polna jezerc in drugačnih oazic, poleg tega pa smo videli precejšnje število živali. Naleteli smo na zebre, antilope, opice, nilske konje, bivole, enega slona in množico levjih stopinj v pesku (kralja pa nikjer). Pri vsaki smo se za nekaj časa ustavili in jo opazovali … Pri hranjenju, igri, počitku ali ‘kakanju’; ni važno, samo, da je tu. Zanimivo je, da smo v parku srečali enega slona, izven njega pa smo na poti proti hotelu ob glavni cesti naleteli še na štiri druge. Narodni park ni ograjen, a videti slona tako blizu mesta je bilo posebno doživetje.
Čeprav prav narodni park Chobe (poleg puščave Kalahari in delte Okavango) velja za največjo turistično atrakcijo v državi, sva si midva tokrat zadala nekoliko drugačen cilj – obiskati ljudstvo San oziroma Bušmane. Obisk katerega izmed starih afriških plemen je bil že nekaj časa najina skrita želja, a se nama doslej ni izpolnila. Zakaj? Starodavna plemena počasi a vztrajno izginjajo. Države zaradi naraščajočih potreb po živinoreji krčijo njihova ozemlja, jih preseljujejo v tuje kraje, kjer se ne znajdejo, jim vsiljujejo izobrazbo in jih tako pošiljajo v mesta, kjer so primorani spremeniti način oblačenja, vedenja in življenja. Tradicionalno lovskim plemenim so prepovedali lov in jih tako obsodili na veganstvo ali kupovanje mesa. V mestih se pripadniki plemen navadijo na udobje in inovacije s katerimi si dandanes lajšamo življenje in ti se navadno nikoli ne vrnejo v skromne lesene hišice brez vode in elektrike. Tisti, ki se vrnejo pa sodobne inovacije prinesejo s seboj. Seveda je izobrazba in modernizacija dobra za njih, kot je za vse ostale; predvsem v času, ko se vsi okoriščajo nepismenih ljudi ter jim množično kradejo zemljo in dobrine. A rituali izginjajo, starodavna znanja se izgubljajo, neobvladljiva moč modernizacije pa uničuje več tisoč letne tradicije. Določena plemena so popolnoma izgubila stik s koreninami, drugi pa rituale ohranjajo zgolj zavoljo turistov, ki jim plačajo za ples v ‘nenavadnih’ opravah. Nekateri izmed teh so popolnoma nenaravni, drugi pa so vsaj zanimivi in poučni. Le redka plemena so v popolnosti ohranila tradicionalen način življenja. Ta so navadno popolnoma odrezana od civilizacije in tako nedostopna obiskovalcem. Po svoje bi si vsak želel prave izkušnje – spoznavanja ‘pravih’ plemencev, ki zavračajo modernizacijo. Po drugi strani pa je takšno že tako skoraj nemogoče srečanje lahko sporno. Kako se jim približaš kot popotnik, raziskovalec, brez da izpadeš vsiljiv, inšpektorski, ocenjujoč? Kako jim kljub jezikovni prepreki pojasniš, da jih iskreno občuduješ in se želiš od njih učiti ter da ni tvoj namen jih secirati kot neke eksotične predmete. Vse te prepreke in strahovi so nama doslej onemogočali srečanje s pripadniki plemen, a tokrat sva se nama je ponudila priložnost. Ker v Bocvani živi eno izmed najbolj fascinantnih plemen – ljudstvo Sam oziroma Bušmani, sva jih sklenila obiskati.
Najprej sva se odpravila proti Gweti, mestu ki se nahaja dobrih 400 kilometrov južneje od mesta Kasane, saj sva dobila informacijo, da tam lahko obiščeva pleme, ki sprejema obiskovalce. Vožnja na starem umazanem avtobusu je bila spektakularna, saj smo na poti naleteli na najmanj sto slonov, ki so se mirno prehranjevali ob cesti in se sploh niso zmenili za nas, najini sopotniki pa ne zanje, saj so sloni “tako ali tako ves čas tu”. “Kaj ti bo safari, če imaš bus?” sva poplačila znano slovensko različico, ki v tem primeru še kako velja.
V Nato, večje mesto blizu Guette, sva prispela precej pozno, zato sva se tam odločila prenočiti. V hotelu sva povprašala, kje točno se nahaja pleme, ki sva ga nameravala obiskati, a je uslužbenka, pripadnica ljudstva San, povedala, da so plemena v tem delu države izgubila stik s tradicijo in jih tu ne bova našla. Napotila naju je v Ghanzi, območje, ki se nahaja slabih 600 kilometrov jugozahodneje od Nate in nama dala kontakt od lodgea Trail Blazers, kjer sodelujejo z družino ljudstva San, ki se delno drži tradicije, a kljub temu sprejema obiskovalce.
Pot je bila dolga, a trud se je poplačal. Prispela sva ravno v času njihovega večernega plesnega rituala. Ritem, zvoki in gibi so naju popeljali v nek nov svet. Ples je zanje zelo pomemben, saj skozenj komunicirajo z višjimi silami. Vsak ples ima svojo zgodbo, svoj namen, svojo priložnost. Kako zanimivo je bilo poslušati zgodbe, ki stojijo za gibi. Najpomembnejši med vsemi je t.i. plesni trans oziroma zdravilni ples, s katerim odganjajo bolezni. Traja lahko več ur, včasih celo vso noč. Ženske in otroci sedejo okoli ognja, pojejo in ploskajo, moški pa ta čas plešejo okoli njih in naslavljajo duhove ter bogove. Gre za neke vrste molitev, ki pa je zares transcendentna.
Po plesu sva se zazrla v nebo in ugotovila, da smo prekriti z najdragocenejšim diamantnim pregrinjalom. V naravi, daleč od luči civilizacije zvezde žarijo neprimerljivo močneje, čarobneje. Takšnih brezplačnih, a hkrati neprecenljivih užitkov se še premalokrat zavedamo. Pod osvetljenim nebom sva pokramljala s parimi poraščenimi popotniki, za večerjo smo spili pivo, nato pa se odpravili spat v svoje prave pravcate bušmanske kolibice, ki so jo iz vej postavili Bušmani. Dve leseni posteljici in mreža proti komarjem so seveda goljufija, vse ostalo pa je povsem avtentično. Vsa skromnost, vsa prosojnost in stik z naravo, ki nama je v obliki raznih živali vso noč vdirala v kolibico. Spanec seveda ni bil globok, a izkušnja je bila neprecenljiva.
Zjutraj naju je čakal pohod z Bušmani. Bila sva le midva in oni, prevajala je pa gospa, ki je po rodu pripadnica ljudstva San, a je izobražena in govori več jezikov, med drugim angleščino. V svojem čudovitem tleskajočem jeziku so razlagali o rastlinah in njihovi uporabi. Nekatere uporabljajo za lajšanje menstrualnih krčev, druge proti glavobolu, s tretjim si lajšajo bolečine v križu, četrte so zdravilo proti driski, pete povečujejo libido, nekatere pa služijo kot čistilo. Njihova zakladnica znanja je ogromna, stremljenje k miru občudovanja vredno, njihova spoštljiva povezanost z naravo pa je nekaj po čemer po čemer bi se morali v ‘razvitem’ svetu še kako zgledovati. Po poučnem začetku dneva sva obiskala še njihovo vas, ki leži nedaleč od najinega lodge-a. Razložili so nama, da so, kot jim tradicija narekuje, še vedno pretežno nabiralci, da pa morajo zaradi krčenja ozemlja posegati tudi po drugih delih, med njimi je tudi sodelovanje z našim lodge-om, kjer obiskovalce učijo o svojem načinu življenja. Živijo še zmeraj v tradicionalnih kolibah, a so te opremljene z blazinami, odejami in osnovnimi kosi pohištva. Oblačijo se delno v moderna oblačila, za katera pravijo, da so udobnejša in pripravljajo hrano, ki jo delno kupijo v trgovinah bližnjega mesta. Povedali so, da se zavedajo pomembnosti ohranjanja tradicije, a da hkrati stremijo k izobrazbi in udobnejšemu življenju. Najti ravnotežje med obojim v sodobni Afriki ni mačji kašelj, a so odločeni, da dajo vse od sebe.
Po polurni vožnji skozi prašne savane smo le prispeli do prvih znakov ‘civilizacije’ in tako sva se podala na dolgo pot nazaj proti mestu Kasane. Več urno vožnjo je zopet popestrila prisotnost mnogih slonov in celo enega kralja živali, ki se je brezbrižno ‘šetal’ ob cesti. No, ob tem srečanju pa so tudi domačini ‘trznili’, ustavili in ga pofotografirali. “Srečanje z levom je dober znak!” je preroško razsodil neki domačin. “No, če si peš ta rek najbrž ne velja,” sva se pošalila nato pa le sprejela pozitivno prerokbo.
Za popotnike
Bocvana
Uradni jezik: angleščina, cvanščina
Valuta: pula
Časovni pas: UTC+2
Najbolj primeren čas za obisk: maj do september (zmernejše temperature, manj padavin)
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/bocvana/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/afrika/bocvana
