Iz vroče Afrike v (nama) ledeno Evropo. Meseca maja je bilo vreme v domačih krajih naravnost obupno – kot veste. Namesto prijetne, tople, sončne pomladi dež in bistveno prenizke temperature. V času, ko sva se odpravljala v prestolnico sosednje Madžarske je bilo celo tako hladno, da sem morala vzeti šal in zimsko kapo. A v tako lepem mestu kot je Budimpešta nama slabo vreme ni moglo skvariti razpoloženja.
Oba sva v otroštvu Budimpešto obiskala z družino, a v takšnem okviru sva pravzaprav videla le glavne dve ali tri znamenitosti. Tokrat pa sva se bisera Donave, kot mestu zasluženo pravijo, lotila po najino – z obsežnejšim seznamom krajev in dejavnosti ter željo po dolgih, včasih bolj in drugič manj splaniranih pohodih.
Pešta
V Budimpešto sva se odpravila kar z avtobusom. Vožnja je trajala okoli sedem ur, povratna vozovnica pa je stala 34 EUR na osebo. Ponudba se nama je zdela ugodna, poleg tega pa se imava midva na avtobusu zmeraj ‘fajn’. Stanovala sva v Airbnb stanovanju na vzhodni strani Donave, torej na strani Pešta, nekoliko severovzhodno od parlamenta.
Prvi dan je bil neznosno ‘jesenski’. Razgledovanje v dežju ni pol toliko zabavno kot po lepem vremenu, zato sva se odločila za raziskovanje domače kulinarike. Ker se tekom projekta izogibava konzumaciji določenih vrst mesa, naju je čakala težka misija – najti vegetarijanski golaž. Naloga ni bila enostavna, a sva ji na koncu vendarle bila kos. Hvala, TripAdvisor! Ambient v restavraciji je bil domač, vzdušje sproščeno in nekoliko boemsko, vonjave pa močne in prijetne – takšne, ki še najbolj sitemu človeku vzbudijo skomine. Ker še nikoli nisva jedla brezmesnega golaža, sva bila sprva malce skeptična, a se je kmalu izkazalo, da po nepotrebnem. Močno začinjena omaka je bila tako zelo okusna, da mesa niti najmanj nisva pogrešala! Za sladico me je Matic povabil še v bližnjo slaščičarno, kjer si je on privoščil Kürtőskalács, tradicionalno madžarsko slaščico, sama pa sem sklenila, da ne bom tvegala in sem tako izbrala staro dobro kepico čokoladnega sladoleda. Lep začetek lepega izleta!
Naslednje jutro sva se okrepčala, toplo oblekla, opremila z dežniki in se lotila raziskovanja vzhodnega dela prestolnice. Pešta, ki je bila nekoč samostojno mesto, je v primerjavi s sosednjim Budimom pretežno ravna, a kljub temu nič manj zanimiva. Po premočenih ulicah sva se najprej sprehodila do spektakularnega parlamenta. Pot do prve atrakcije je minila ob spremstvu starih, a lepo ohranjenih stavb, v katerih je mogoče prepoznati arhitekturne sloge različnih obdobij, vse od starega rimskega, do gotskega, renesančnega, baročnega, (neo)klasičnega, do sodobnega in celo osmanskega. Zgradbe so bile lepe, kot tudi same ulice, a nič naju ni tako navdušilo kot pogled na neo-gotski parlament, ki je bil zgrajen na prelomu iz 19. v 20. stoletje in velja za največjo stavbo na Madžarskem.
Pot sva nadaljevala ob reki in kaj kmalu prišla do znamenitih čevljev na obrežju Donave. Gre za spomenik židom, ki so v času druge svetovne vojne v Budimpešti umrli pod rokami fašistov. Preden so jih ustrelili in odvrgli v reko, so žrtve morale sezuti čevlje. Ob žalostni zgodbi sva se spomnila, kako zelo veliko krvi se je prelilo tudi na stari celini in da boleči spomini pravzaprav služijo kot nauk o pomembnosti ohranjanja miru.
Že čez nekaj metrov sva prispela do najbolj znamenitega mostu v prestolnici. Verižni most Széchenyi je bil odprt leta 1849 in je tako postal prvi trajni most čez Donavo na Madžarskem in prva vez med zahodnim Budimom in vzhodno Pešto.
Od tod sva zavila nazaj proti notranjosti Pešte, do bazilike svetega Štefana. Sprehodila sva se po široki tlakovani pešpoti, ki je že od začetka razkrivala pogled na veličastno neo-klasično baziliko, ob tem pa nama je lačno oko nenehno bežalo k privlačnim restavracijam ob robu ulice. Lakoto sva preslišala in sklenila, da povečerjava v bližini najetega stanovanja, kjer so cene za odtenek nižje.
Budim
Naslednji dan sva namenila ogledu zahodnega dela mesta. Z ugodnim in zanesljivim javnim prevozom sva prišla do vznožja Gerhardovega hriba, na vrhu katerega stoji tako imenovana citadela, ob njej pa mogočni spomenik svobode v spomin na sovjetsko osvoboditev Budimpešte izpod nacistov leta 1945. Pohod na vrh hriba je bil kratek in enostaven, a je od fotografskih navdušencev terjal kar nekaj krajših postankov za občudovanje razgledov, ki jih pobočje ponuja.
Ko sva se v družbi neštetih ljubezenskih zgodb, ki jih tako pridno spremljava na najini poti, naužila romantičnih pogledov na mesto, sva se sprehodila po zahodnem obrežju Donave vse do Grajskega hriba, ki gosti nekatere izmed največjih znamenitosti v mestu, vključno z Budimskim gradom, Matijevo cerkvijo in Ribiško trdnjavo. Tam naju je najbolj navdušila slednja, ki se s svojimi sedmimi neoromantičnimi stolpi bele barve razprostira nad znamenitim mostom most Széchenyi in čudovitim parlamentom na nasprotni strani reke. Ta del mesta je poln prikupnih stojnic s spominki ter sproščenih gostiln, v eni izmed katerih sva si privoščila okusne palačinke, ki so dišale vse do naštetih atrakcij.
Kopališče Széchenyi
Po zavzetem razgledovanju sva se odločila za dozo razvajanja v največjem kompleksu zdraviliških kopelih v Evropi. Kopališče Széchenyi ne slovi le kot največje in eno izmed najstarejših med mnogimi zdravilišči na Madžarskem, temveč predvsem po svoji izjemni arhitekturi. Midva zmeraj rada zahajava v toplice, a namakanje ob pogledu na tako veličastno stavbo je bilo povsem novo doživetje. Notranje kopeli močno spominjajo na stare grške in rimske, a ker je v notranjih prostorih vladala gneča, sva se raje držala zunanjih bazenov, kjer sva čofotanje po bojda zdravilni vodi pospremila z občudovanjem same neo-baročne zgradbe.
A tovrsten oddih si je pač treba prislužiti, zato sva si še pred obiskom zdravilišča ogledala mestni park, kjer, med ostalim, stoji tudi kopija nekega romunskega gradu ter bližnji Trg junakov, ki slovi po kompleksu pompoznih kipcev madžarskih kraljev, knezov in borcev za svobodo, na čelu katerih pa stoji steber s kipom angela.
Margaretin otok
Zadnji dan v prestolnici sosednje Madžarske je končno posijalo sonce. Lepo vreme sva izkoristila za obisk priljubljene fontane in rekreacijskega parka na Margaretinem otoku. Topli žarki, navdušeni tekači, pridni kolesarji, brezbrižni ljudje in otroški smeh. Vse to prežemalo zelene površine majhnega otoka in tako ustvarjalo tisto zdravo, sproščeno, pomladno vzdušje, v katerem je minil preostanek najinega izleta.
Za popotnike
Madžarska
Uradni jezik: madžarščina
Valuta: forint (HUF)
Časovni pas: UTC+1 (poletni: UTC+2)
Najbolj primeren čas za obisk: pomlad in jesen, ko so temperature zmerne, turistov pa manj kot poleti
Podatki glede pogojev za vstop v državo, varnosti potovanja in splošno (MZZ): http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/evropa/madzarska/
Zdravstvena tveganja in cepiva: http://www.zdravinapot.si/destinacije/evropa/madzarska
